Učiteljica preklinjala in se kasneje opravičila

Ker se toliko govori in piše o današnji mladini in kaj vse je z njo narobe, se čutim dolžno, da jo branim. To, da niso otroci nič drugega kot naša posledica, sem napisala že v prejšnji kolumni. Ne kažem s prstom, ampak resnično, otroci in mladina le zrcalijo stanje odraslih. 

Danes sem na kratko poklepetala z gospo v cvetličarni. Pred menoj se je navduševala nad omenjenimi spremembami v šolstvu. Našimi … tujimi … saj to niti ni pomembno. Vse prej ali slej pride tudi do nas. Kopiramo vse, dobro ali slabo. Velikokrat razmišljam, ko bi se vsaj našel nekdo, ki bi imel »jajca« in nekaj sestavil po svoje. Po naše. Neprestano moramo nekaj kopirati iz tujine. Dobra praksa, dobra praksa. Naredimo jo! Morda bi pa potem raje kdo drug kopiral nas? No, skratka, saj se zavedamo, da so v ozadju stkane preračunljive niti, ki moje besede pretvarjajo v sanjarije.

Ampak jaz ne odneham. Vse se da. Če se hoče. Pa da ne bom zašla s teme. V cvetličarni se na hitro pomenimo o novem šolskem urniku. Šola kot služba, od devetih ali desetih do petih ali šestih. Moja prva misel je bila, da se zdrava kmečka pamet mnogim skriva, nekaterim je pa kar ušla. Predvsem tistim, ki so to predlagali in tudi tistim, ki to kakorkoli podpirajo.

Mene še zdaj preganja prizor malčkov, kako otopelo sedijo in čakajo, da jih končno nekdo pride iskat. Da jih končno nekdo reši. Ta prizor sem videla kakšno leto dni nazaj, okoli pete popoldanske ure, ko sem se peljala mimo enega ljubljanskih vrtcev. Ura že pet in oni utrujeni, naveličani, odsotni, brezvoljni. Kar zmrazi me vsakokrat. Seveda si tudi kar predstavljam starše, utrujene, naveličane, živčne, kako stojijo v zoprnih kolonah na cesti in izgubljajo dragocen in že tako okleščen družinski čas. Skratka, pade debata o »ponastavljenem« šolskem urniku. Pa se gospa razveseli in me skuša prepričati, da bo super, saj pa bodo vse lahko naredili v šoli. Vse domače naloge in ostale obveznosti ali dejavnosti. Ker so že zdaj reveži tako preobremenjeni. 

Naj napišem svoje mnenje in srčno upam, da ga ne boste le prebrali, ampak tudi razumeli in začutili. Ja, otroci SO preobremenjeni. Ampak ne vem, ali je rešitev ravno v tem, da ostajajo v šoli še dlje. In v šolo hodijo kasneje. Jutra so namreč človeškemu bitju nasploh neprecenljiva. Je to razbremenitev, ki jo iščemo? Iskreno povedano, to je tako, kot če bi imeli pred seboj juho z rezanci. Odločili bi se, da hočemo SAMO bistro juho. In namesto da bi rezance pobrali ven in tako zares dobili bistro juho, uporabimo palični mešalnik in vse skupaj zmešamo. Tehnično res ni več ničesar oprijemljivega v juhi. Ampak v samem bistvu smo naredili kontra učinek hotenemu. Butale. Šola otrokom postaja zapor.

Otrok se mora najprej naužiti svojih staršev do obisti. Že tu naš vrtčevski sistem pogori na celi črti. To je prvi pogoj, da začne otrok suvereno in zadovoljno spoznavati svet okoli sebe. Nove kraje. Nove ljudi. Nove stvari. Šolski otrok pa za razliko od malčka potrebuje čim več dinamike. Čim več stika z dedki in babicami, če jih še ima. Stika z drugimi ustanovami in učitelji. Ne pa visenja na eni in isti cele dneve. Saj razumem. To je za starše, ki se soočajo s časovnimi stiskami, idealno. Še bolj je idealno za njihove delodajalce. Še več. Še bolj. Stroj. Če bi vsaj približno hoteli zadihati in tempo umiriti, bi moralo propasti več kot petdeset odstotkov vseh blagovnih znamk v svetu.

Skratka, otrok se od enih in istih obrazov, sovrstnikov, »nadrejenih« in stavb NE BO kakovostno, sočno in celostno razvil. Že tako okleščena raznolikost miselnih naravnanosti, karakterjev, osebnosti, izražanja in uveljavljanja bo zamrla. Včasih je bila toga. Danes je groteskna. Ne izvirna, če ste tako mislili. Jutri pa je ne bo več.

In če že zdaj povsod tarnajo, da ni kakovostne pedagoške stroke, kaj menite, s kom bodo pa takrat otroci porabljali čas cele dneve. Z Marry Poppins že ne. Pa smo prišli do bistva, ki je rodilo današnjo kolumno. Ne bi se smeli toliko ukvarjati z vprašanjem, koliko vzgojno-izobraževalnega kadra imamo ali nimamo, ampak KDO ta kader je.

Kakovost je bila namreč pregnana. Skorajda vsi tisti, ki so hoteli in zmogli biti s srcem pri stvari, so zbežali. Odšli. Ker se niso mogli sprijazniti, da zadeve ne funkcionirajo niti po najnižjih standardih zdravega okusa. 

Zgolj tu pa tam se še drži kakšen učiteljski heroj, ki ga je vredno naslavljati z veliko začetnico. Veste torej, kdo bo cele dneve preživljal čas z vašimi otroki? Veste, kdo ga že zdaj? Jaz približno sliko imam. Ker k meni hodijo mladi in mi povedo stvari. In tako spoznam učitelje, ki jim mečejo stvari. Učitelje, ki jih ignorirajo. Učitelje, ki so po cele šolske ure na telefonih. Učitelje, ki se z njimi pogovarjajo mimo učne snovi, jih strašijo in jim vsiljujejo svoje mnenje. Učitelje, ki razlagajo sami sebi. Učitelje, ki odnehajo, se predajo, odidejo iz učilnice ali se spustijo na njihovo raven. Učitelje, ki z mladino komunicirajo, kot da so »krave skupaj pasli«. Učitelje, ki preklinjajo in kolnejo.

No, ena učiteljica se je enkrat po glasnih kletvicah opravičila za svoje nestrokovno obnašanje. Učitelje, ki sploh ne vedo, kaj učijo. Učitelje, ki jasno in glasno komentirajo neprimerne vsebine, trosijo rumeni tisk in zagovarjajo svoje videnje sveta. Oprostite, prosim, je to normalno? Je to zgled? Je to dostojna izobrazba? Učijo se desetkrat več, znajo pa stokrat manj. 

To je tisto, o čemer bi morali razmišljati. Ne primarno o svoji mladini. Ampak kaj jim nudimo in kam jih pošiljamo. In v prvi vrsti, kakšni starši in kakšen zgled smo mi sami. Točno takšne mlade imamo.

In na koncu izpostavljam še najpomembnejše. Najpomembnejše, vezano na celodnevne »šolske« načrte. Bojmo se monopola. Še v najbolj norih sanjah, pa čeprav smo v zadnjem obdobju videli že marsikaj, si ne predstavljamo, kaj bo ta monopol s svojimi pogoji ustvaril z NAŠIMI otroki. Sicer so že zdaj prepuščeni sami sebi in aparatom. Zato so zmedeni in se dogaja marsikaj. Ampak zdaj so tako rekoč neuporabljeno in kaotično orožje. Celodnevni šolski zapori pa bodo izurili to »orožje« po svoji meri. Moram dodati še kaj? Ja. Da ni težko. Samo nekje je treba začeti!

Tjaša Ravnikar

O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev.  Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologijahttps://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikarhttps://tjasaravnikar.si/

ByAdmin

One thought on “Učiteljica preklinjala in se kasneje opravičila”
  1. Namen celodnevne sole je vzgojiti cimvec “butlov” ,da bo kvazi “slovenska elita” se naprej vladala in lepo zivela na racun pridnih in dolovnih drzavljanov SLO. Povsem izniciti druzinsko vzgojo, naj zivi enoumje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja