Kaj žene ljudi, da to počnejo?
Pred dnevi smo lahko brali, da so kamere ujele moškega, ki je z nahrbtnikom in naglavno svetilko vstopil v prostor in z gorečim predmetom v rokah pokleknil k tlom, ki so bila polita s tekočino. Ogenj je nato podtaknil še v kotu sobe, kjer je bilo pohištvo, ki so ga kmalu zajeli ognjeni zublji. Ko se je ogenj razplamtel, je moški objekt zapustil. Objekt, na katerem se bo v kratkem začelo snemanje nove sezone resničnostnega šova Kmetija, je potem pogorel do tal.
Pogosto se sprašujem, kaj žene ljudi, da to počnejo? Kaj imajo od tega? Uničujejo po lastni volji, se pustijo pregovoriti in za uničevanje česar koli prejmejo dobro plačilo? Ali v sebi tako globoko sovražijo, da jih potem čustva ženejo v dejanja, ki jih normalni ljudje ne morejo razumeti?
Mar ni zdajšnja vlada na moč podobna temu požigalcu? Tepta in uničuje vse, kar se uničiti da. Pa zato, kar počnejo, dobivajo celo nemalo pozornosti medijev in plačo iz državnega proračuna. A pogorišče na Kmetiji, ki v širšem pomenu ni omembe vredno, bodo že sanirali, o tem ne dvomim. Bojim pa se, da tistega pogorišča, ki bo ostalo za to vlado, ne bo mogoče tako hitro obnoviti.
Kaj žene ljudi, da podirajo, požigajo, meljejo, brišejo z zemljevida vse, česar se zlo, ki se skriva v njih, dotakne? Mi kdo ve povedati?
Ena prvih zgodb, ki me je zelo pretresla, se je zgodila že kmalu po vojni. Kriva pa je bila češnja, ki je s svojimi vejami segala tudi čez plot. Ker je lastnik kar odlašal, da bi jo posekal, je sosed vzel pravico v svoje roke. Precvikal je žičke pri motorju, s katerim se je lastnik češnje vozil na šiht. Ko je za ovinkom zagledal voz, ki je vozil v mlekarno kante z mlekom, motorja ni mogel ustaviti. Zabil se je v zadnji del voza in na mestu umrl.
Nekaj podobnega je naredila tašča svoji snahi. Zdelo se ji je, da vse preveč časa klepeta s prijateljicami. Za ”kazen” ji je narahljala zavoro pri otroškem vozičku, v katerem je spal dojenček- njen vnuk. Snaha je bila prepričana, da bo voziček stal na mestu, pa ni… . Čez tri dni so komaj rojenega otroka pokopali.
Takšnih, bolj nedolžnih zgodb, ki so se končale bolj kot ne s prepiri, zmerjanjem in slabo voljo, je bilo (in je še) v vsakdanjem življenju nešteto. Posamezniki iz čisto zlobe, ali objestnosti mažejo z blatom ali iztrebki sveže prepleskane fasade, z avtomobili ”preorjejo” njive, na katerih raste pšenica, krompir, zelje…., o tistih, ki jih ne marajo, si izmišljujejo na pol verjetne zgodbice, kako bi jih razčetverili, jih razrezali pri živem telesu, podobno, kot je to nekoč počela Milka Planinc, in jih potem celo raznašajo naokoli.
Tudi klevete v stilu ”a si že slišal..” naredijo ogromno gorja.
Največja žalost pa je, da se za temi ”povzročitelji”pogosto skrivajo čisto običajni posamezniki, za katere bi celo dali roko v ogenj, da česa podobnega niso sposobni storiti.
Po spletu okoliščin sva se pred dnevi pogovarjali z neko gospo, ki mi je potarnala in to o marsičem. Tudi o neverjetni zlobi, ki jo je deležna s strani nekaterih sodelavk. Pa ne le ona, tudi nekatere druge. Čisto slučajno je omenila še sodelavca, ki ”nič ne dela”, ampak vse dopoldneve, ko je v službi, ”visi na internetu”.
Za profil na omrežju Twitter si je izbral očetov vzdevek iz časov, ko je bil pri vojakih v JLA. Ko sem si pogledala, kaj piše, sem se prijela za glavo: kot bi dan za dnem ”čistil najbolj ogabno greznico”. Pa je v resnici, če seveda odštejemo njegovo hibo, da ”v službi nič ne dela”, menda čisto običajen, povprečen moški z ženo in dvema otrokoma.
Na vprašanje, zakaj ljudje to počnejo, res ne znam odgovoriti. Se pa kar naprej sprašujem. Bom pa neizmerno hvaležna tistemu, ki mi bo pomagal razumeti.
Več o avtorici: TUKAJ
