Kralj Narcislav in kraljestvo Zlatislavija (alegorija)
V starodavnem kraljestvu Zlatislavija je vladal kralj Narcislav, čigar vladavina je bila obdana z zlatom in svetlečimi besedami, a globoko v njegovem srcu ni bilo prostora za druge, razen zanj samega. Narcislav ni bil le vladar. Bil je tudi mojster manipulacije, ki je znal spretno ukrivljati resnico tako, da je ustrezala njegovim lastnim interesom. Njegov svet je bil svet prividov, zgrajenih na temelju preračunljivega oportunizma in nezmožnosti iskrene skrbi za blagor kraljestva. Vladal ni s konkretnimi dejanji, ampak z leporečjem in praznimi obljubami, ki so bile vedno prilagojene trenutnim razmeram in potrebam njegovih poslušalcev.
Njegova govorica je bila prepletena z obljubami o boljših časih, ki so vedno nekje na obzorju, nikoli pa ne dočakajo uresničitve.
Vsakič, ko je Narcislav stopil pred svoje ljudstvo, je po posvetu s svojimi propagandisti, skrbno pretehtal, kaj ljudje želijo slišati, in nato oblikoval svojo resnico. Njegovi nagovori so bili prepleteni z obljubami o boljših časih. Ti so vedno nekje na obzorju, nikoli pa ne dočakajo uresničitve. Kot mojster samopromocije je vedel, da se resnica lahko prilagaja. Lahko se tudi spreminja, celo popači, dokler to koristi njegovi podobi in dokler so mediji na tvoji strani. In ljudstvo, izčrpano od vsakdanjih skrbi, je v teh obljubah našlo tolažbo, četudi je podzavestno slutilo, da so le privid.
Kot mojster samopromocije je vedel, da se resnica lahko prilagaja, spreminja, celo popači, dokler to koristi njegovi podobi in dokler so mediji na njegovi strani.
Mediji so bili v kraljestvu najpomembnejši kanal komunikacije z ljudmi. Bili so kot ogledala, v katerih se je kralj Narcislav nenehno občudoval, vendar pa ogledala niso vedno kazala prave podobe. Vsakič, ko so se ljudje zazrli vanje, so videli tisto podobo kralja, ki je bila najlepša, najbolj bleščeča in večinoma tudi najmanj resnična. Vsak medij je dobil celo svojo nalogo. Nekateri so izpostavljali Narcislavove govore o gospodarskem napredku, ki so bili le dobro zapakirana besedila brez konkretnih dejanj. Drugi mediji so širili zgodbe o izboljšanju zdravstvenega sistema, medtem ko so se čakalne vrste pri zdravnikih daljšale, bolnišnice pa praznile zaradi pomanjkanja usposobljenega osebja in finančne podpore. Tretji so slavili njegovo učinkovitost na področju odpravljanja naravnih katastrof. Četrti so mu peli slavo na področju kadrovskih rešitev in tako naprej.
Mediji so bili kot ogledala, v katerih se vladar ves čas občudoval.
Ogledala, ki so jih mediji predstavljali, so bila popačena zrcala resničnosti. Prikazovala so le tisto, kar je Narcislav želel, da bi ljudje videli. Njegova spretnost je bila v tem, da je znal vsakemu posameznemu občinstvu prikazati drugačno resničnost. Vse so bile zgrajene na istem temelju manipulacije in osebne koristi. Ko so se ljudje začeli spraševati, zakaj kljub vsem tem lepim besedam ni napredka, je Narcislav krivdo zvalil na nekoga drugega: prejšnje voditelje, nesposobne uradnike ali celo na nepredvidljive okoliščine, ki so onemogočale njegovo veličastno vizijo.
Vsakič, ko je bilo ljudstvo blizu spoznanja resnice, je Narcislav znova stopil na oder in s svojimi sladkimi besedami preusmeril pozornost.
Kralj Narcislav ni bil le prilagodljiv v svojih izjavah. Bil je hladen in preračunljiv tudi v svojih dejanjih do svojih ministrov in svetovalcev. Ti so bili v njegovih očeh le orodja, katerih edini namen je bil podpirati njegov sijaj in nedotakljivost. Ministri, ki so se trudili opozoriti na prave težave, so bili hitro odrinjeni. Očitno niso bili sposobni videti »širšo sliko«, ki jo je kralj vztrajno slikal v svojih govorih. Sčasoma so namesto reševanja težav, ministri sodelovali le še v dolgih in neskončnih “naslavljanjih problemov”, ki so bile navidezne priprave na reforme, a nikoli niso rodile sadov.
Najbolj pereče težave so bile v gospodarstvu in zdravstvenem sistemu, ki sta se oba soočala s krizo. Gospodarstvo je začelo toniti zaradi nekakšnega zelenega prehoda, s tem povezanih neodgovornih investicij in pomanjkanja dolgoročne vizije. Medtem je zdravstvo trpelo zaradi pomanjkanja financiranja in usposobljenih strokovnjakov. Toda vsakič, ko je bilo ljudstvo blizu spoznanja resnice, je Narcislav znova stopil na oder. S svojimi sladkimi besedami je preusmeril pozornost. Zanj so bile težave zgolj še ena priložnost, da se izkaže. Da pokaže svojo retorično spretnost in obljubi novo prihodnost, ki pa je bila vedno znova le zrcaljenje njegovih lastnih ambicij in ne resnična rešitev za kraljestvo.
Tudi v policiji je stanje vrelo. Policijski častniki, ki so leta ponosno služili kraljestvu, so opazovali, kako se njihov ugled krha zaradi vodstva, ki ga je Narcislav izbral le zaradi lojalnosti. A četudi je vse kazalo, da se bo upor razširil, je Narcislav zmeraj našel način, da je zasenčil realnost. Znova in znova je predstavljal iluzije o izboljšavah v varnostnem sistemu, o reformah, ki jih pripravlja, in o tem, kako je vse pod nadzorom. A v resnici so bile vse njegove obljube le dimna zavesa, za katero se je skrival propad celotnega sistema.
Podobno je bilo tudi v pravosodju. Enako tudi na področju reševanja stanovanjske problematike za mlade, pri davčni reformi in tako dalje in tako dalje.
Kljub vsemu, se je Narcislav zanašal na svojo sposobnost, da bo ljudem vedno znova uspel prodati svojo prirejeno resničnost. Ljudstvo je bilo dolgo časa zaslepljeno z njegovimi bleščečimi besedami in obljubami o boljšem jutri. Toda resnica se je počasi začela prebijati na površje. Gospodarstvo je propadalo, zdravstvo je bilo na robu zloma, pravosodni sistem je izgubljal verodostojnost. Policija je tonila v notranji kaos in ljudstvo se je vedno bolj čutilo ogroženo.
Novinarstvo je poročanje o dejstvih.
