Včasih se sprašujem, če si sploh predstavljamo, koliko sledi pušča za seboj vsak od nas? Koliko nekih spominov, besed, dejanj, ravnanj?

V dobrem in v slabem?

Zanimivo, da te sledi obstajajo, pa včasih niti ni potrebno, da se rodimo! Četudi se ženska odloči (prostovoljno ali prisiljeno) za splav, bo nerojeno bitje v obliki spomina verjetno ostalo do konca njenega življenja nekje na dnu srca. Poznam posameznike, ki so zaradi – na videz čisto običajnih zmerljivk – debeluh, kreten, idiot, peder, krenili po drugih poteh v življenju, kot bi sicer.

Letos spomladi je umrl Irenin oče. Mama je še zmeraj živa, živi pa v Domu, zato so se odločili, da bodo hišo prodali. Vsi trije otroci namreč živijo na različnih koncih Slovenije. Med pospravljanjem so v očetovi mizarski delavnici čisto slučajno našli škatlo z neodposlanimi pismi. Pisal jih je svoji učiteljici iz 8. razreda. Od njega je bila starejša le dobrih šest let, saj je komaj začela delati, ko je on zaključeval osnovno šolanje.

Po pismih sodeč, sta se v življenju srečala le nekajkrat. A tudi to je bilo dovolj, da se je v vmesnem času ”hranil” s spomini nanjo. Zanimivo je bilo, da pisem ni nikoli oddal na pošto. Do konca življenja je ostal preprost človek, niti srednje šole ni imel, a je bil- po pismih sodeč- človek z neizmernim srčnim bogastvom, o mizarjenju je vedel praktično vse, saj je bil daleč naokoli znan kot odličen mizar. Kako bi bilo, če bi tej učiteljici, ki pa je tudi ni več med živimi, izpovedal svojo ljubezen?

Pred nekaj meseci je neka Slovenka dopustovala v Mehiki. Ob istem času se je v istem hotelu znašla tudi moja sestrična iz Kanade. Beseda je dala besedo in sestrična je to gospo povabila na obisk v Toronto, a pod pogojem, da s seboj pripelje tudi mene. Splet naključij, ki spominja na zadetek na loteriji.

Pred kratkim sem objavila fotografijo z nekega nagradno- literarnega natečaja iz leta 1965. In kaj se zgodi? Na fotki se prepozna moj FB prijatelj Marjan L. Skoraj neverjetno! Sploh, ker je, za povrhu, hranil vso dokumentacijo tega dogodka, ki mi je ostal v zelo lepem spominu. Koliko spominov nam obudijo šele fotografije! Ko jih pregledujemo, se spomnimo že zdavnaj pozabljenih trenutkov.

Ko sem še delala na radiu, sem si poslušalce zapomnila po glasu. Nedavno tega stojim v vrsti pred laboratorijem, pa zaslišim za hrbtom dobro znani dialekt iz vasi pod Blegošem. Po dolgih letih sva si padla v objem, kot bi bila stara znanca, pa sva se v ”živo” videla prvič.  Nikoli ne bom pozabila nekega čisto naključnega pogovora na avtobusu še v času, ko sem bila dijakinja. Do Šk. Loke sem sedela ob nekem fantu, ki je študiral biologijo. Ne vem, kdo od naju je začel pogovor, spomnim se, da se je vrtel okoli enega čisto navadnega bukovega lista. Potegnil ga je iz aktovke in ga naslonil na šipo, da so se videle večje in manjše ”žile”, ki so bile v točno določenem zaporedju razvrščene po tem listu. 

”Nisem veren,” je dejal, ” a ko opazujem, s kakšno vrhunsko dovršenostjo je izoblikovan ta list, verjamem, da je Stvarnik (Bog) resničen. Ker človek, kaj šele evolucija, česa tako popolnega ne bi mogla narediti.” Recimo, da je ta neznanec s tem bukovim listom za mojo osebno vero naredil veliko, veliko več kot vsi drugi nauki, ki sem jih bila deležna tako pri verouku kot doma.

Samo predstavljate si – to pa govorim zelo osebno – kakšne sledi so v moji duši pustili številni pogovori (več kot 5000…) z ljudmi, s katerimi sem se srečevala. In se še srečujem. Za vsakega od njih z vso gotovostjo rečem, da je prispeval pomemben delček, da sem danes takšna, kot sem.  Enako velja za vsakega človeka. Vse se zgodi z nekim točno določenim namenom. Tudi apokalipsa, ki se nam v imenu vlade vedno bolj približuje, nosi v sebi zelo zgovorno sporočilo. Ga nam bo uspelo prebrati, preden bo prepozno?

Seveda bi lahko na tem mestu nadaljevali tudi s posledicam, ki jih sprejemamo zaradi napačnih odločitev. V zadnjih 32 let, to lahko mirno rečem, smo si pogosto žagali vejo, na kateri smo sedeli. Smo se vsaj česa naučili? 

Žal, žal nismo edini, ki si pljuvamo v lastno skledo. Amerika se je že skoraj utopila v ”woke” ideologiji, le-ta obilo preplavlja tudi Bruselj in druge jedrne države. Trpljenje prebivalcev Ukrajine spremljamo s figo v žepu. 

Kaj se dogaja s Francijo? 

Pariz sem prvič obiskala leta 1970. To je bilo tiste vrste doživetje, ki se vtisne globoko v srce. Nazadnje sem sem po Montmartru sprehodila pred par leti. Kot bi prišla v mesto duhov! Pariz moje mladosti je izginil, prišleki, ki sovražijo vse, kar je evropsko, saj požigajo cerkve, knjižnice, uničujejo večtisočletno civilizacijo, na katero niso bili ponosni le Francozi, temveč Evropejci nasploh, pa so mu vtisnili povsem drug pečat.

Zakaj to dovolimo? Zakaj nihče nič ne ukrene? Zakaj ni nikomur nič mar? Mar ne pomislimo, da delamo prihodnjim rodovom, če bo v takšen, zelo čuden svet še kdo hotel rojevati potomce, medvedjo uslugo? Mar ne vidimo, da v imenu nekih meni nerazumljivih ”človekovih pravic”, teptamo vrednote, za katere so umirali na številnih bojiščih naši predniki?

Kdo je iz nas ustvaril lutke brez možganov, brez vesti in brez srca?

MM, tista, ki posluša in piše

Več o avtorici: TUKAJ

ByAdmin

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja