Končno dočakali prve leteče avtomobile
Vsi se menjamo in spreminjamo. Menja in spreminja se tudi duh časa. Ne moremo pričakovati, da bi bilo, kot je bilo nekoč. Življenje drvi z razvojem in vsemi napredki naravnost proti zvezdam. Najraje bi že imeli leteče avtomobile (mimogrede, saj jih že imamo in kmalu bodo v vsakodnevni uporabi), ne moremo se upreti uporabi in preizkušanju umetne inteligence ali aparatov na vsakem koraku. Dobesedno. Vse to, brez pomisleka, kakšna cena nas čaka. Ampak otroke bi pa imeli še vedno najraje takšne, kot so bili nekoč. Hm, morda v dobi dobrega starega socializma, kajne? Pridne, ubogljive, marljive, spoštljive, pokorne, tihe, pohlevne … takšne, ki se vam za vse sranje zahvalijo in nastavijo … kako že … še drugo lice?
Ampak večina ne razume, da to enostavno ni možno. Ne moreš imeti nečesa, česar več ni. Bi radi kupili še kakšen star model kakšnega aparata? Ne morete. Ga ne proizvajajo več. Kakšen preizkušen izdelek, ki se je dobro obnesel že nekaj generacij? Ne morete. Ker so ga »prenovili« in »izpopolnili«, a glej ga zlomka, ne zdi se nam več tako odličen, kot je bil v prejšnji različici. Še moj izbrani telefon, kupljen pred dvema letoma, je skorajda neuporaben in sodelujeva »na hlape«. Ker so ga odpisali, nehali proizvajati in ga zradirali s seznama pri serviserjih. Ne sprejemajo in ne popravljajo več stare šare. Tako pravijo. Zares bo hudo, ko bodo tako pogumni, jasni in glasni tudi v zdravstvu, da bodo priznali brez sramu, da po enakem kopitu, z enako miselnostjo obravnavajo tudi današnje starostnike in druge, ki jim niso v interesu. Ampak pojdimo nazaj na našo temo. Mladina.
Torej preko vsega omenjenega razvoja se je spremenila tudi naša mladina. Naši otroci. In zdaj ugotavljamo, da jih sploh ne znamo več »upravljati«. In se obračamo na vse konce in iščemo možne krivce. Iščemo izvore svojih tegob in težkih zgodb. Prebiramo takšne in drugačne strokovnjake, njihove nasvete in svarila.
Zdaj prebiramo o mladini. Zdaj o šolah in učiteljih. Mladina je čudna. Šole so uboge in oropane kadra. Učitelji brez avtoritete. Starši v tandemu z odvetniki. Otroci naj bodo v šoli cel dan. Otroci naj pouk začno ob desetih. Permisivna vzgoja je hudič. Otroci narcisi pa še hujši. Koliko je teh zgodb. Ja, šolstvo je nujno potrebno reforme. Pa bomo že kmalu brali nove idiotizme, ki jim ni para. Jih že lahko slutimo v ozadju. Pa kar vedno gre vse nekako »čez«.
Kot kure brez repa se bomo zdaj spet vsi začeli spraševati, ali je bilo najprej jajce ali kura. Torej, so krivi mladi ali učitelji? Učitelji ali starši? Starši ali sistem? Kura ali jajce. Upam, da vidite, da teh kur in jajc ne bo nikoli zmanjkalo. Čas pa teče in iz predalov (predvsem tujih, pa tudi domačih) skačejo šolski načrti, ki nimajo nobene zveze z blaginjo naših otrok. Nobene zveze z njihovim psihofizičnim zdravjem, njihovim zadovoljstvom ali svobodo, ki temelji na smotrnih obveznostih in odgovornostih.
Pojdimo iskat, kaj je bilo najprej. Kura ali jajce. Starš najame odvetnika. Sistem stiska starše in mlade z uspehom in ne nudenjem varnosti za vrat. Ena nič za sistem. Učitelji, z ravnatelji na čelu, bi morali voditi zadeve po šolah. Sistem stiska zaposlene in šole za vrat. Dva nič. Upam, da se je kdo ob tej primerjavi vprašal: »Čakaj kaj? Kako? Kakšno zvezo ima zdaj ta sistem s kuro in jajcem in kaj je bilo prej?« Vsem vam čestitam. Ker je nima. Popolnoma brezpredmetno je ugibati. Izguba časa je iskati odgovor. Ker bo še eden izmed mnogih, s katerim ne bomo vedeli, kaj narediti. Tudi če bi ga našli. Ni pomembno.
Pomembno je le naslednje. Otroci in mladina niso zombiji, ki so nastali od včeraj do danes. So »posledica«, ki je nastala, ker smo tako dopustili. V prvi vrsti starši. Potem učitelji, šole in sistem. Ker vse našteto sestavljajo posamezniki, ki se veselijo letečih avtomobilov. In pri tem ne pomislijo na izstavljen račun.
Učitelji in šole jamrajo. Kakšne učitelje in vzgojitelje pa izobraževanja in usposabljanja dandanes pošiljajo v svet k otrokom? Takšne, ki sanjarijo o letečih avtomobilih.
In sistem v ozadju se tako zelo trudi … ja, seveda … da bi čim prej prišli do letečih avtomobilov. Ne prenovili in ponastavili sistem za zdravost in dolgoživost človeka.
Morda bi se kdo brez pomisleka spraševal, kakšno zvezo imajo opisan napredek v uvodu, leteči avtomobili in naši »napredni« otroci. Imajo. Vsi imajo isto izhodišče, iz katerega se napajajo. Nas, kure. Jajce je prožno in dojemljivo za vse. Kam bo kura vodila pišče, če brezglavo teka za semenkami, kamor ji jih natrosijo, pa je na žalost drugo vprašanje.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologija: https://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikar: https://tjasaravnikar.si/
