Ko »dokler naju smrt ne loči« ni več zaobljuba ljubezni, temveč molitev in izhod v sili
Vsakokrat znova se ne morem načuditi dovolj. Koliko žalostnih zgodb dnevno slišimo vse okoli nas. Najverjetneje se niti vi ne zavedate tega. Danes ni moj namen, da bi predstavljala to žalostno statistiko. Moj namen je napisati razmislek, ob katerem boste doživeli vsaj eno od naštetega. Ali to, da si boste oddahnili in čeprav vaša zveza ni popolna, začutili hvaležnost. Hvaležnost, da sta še kar dobro. In da boste našli voljo, da preprečite in spremenite pot, ki vodi v to statistiko žalosti.
Morda to, da niste edini. Če ste se že znašli v takšni ali podobni zgodbi. In ujeli misel, da na prav vsaki točki življenja obstajajo postaje in »mehanizmi«, s katerimi si lahko olajšamo čim bolj, kolikor le lahko. Ne glede na težo in občutek »brezizhodnosti« situacije.
Zgodbe
Ali pa vsaj to, da boste skušali druge razumeti. Še posebej, če ste aktivni ali pasivni opazovalec takšne žalostne ljubezenske zgodbe. Mnogo zgodb se namreč že res začne skorajda pravljično, le redkokatera pa se tako tudi konča. In če sem že ravno začela zlivati mrzlo vodo, naj jo spustim do konca. Veste, vse te dolge zakonske zveze, h katerim se še vedno zgledujemo in jih občudujemo. No, po večini je njihovo glavno lepilo oziroma sestavina: predanost »v usodo«.
Pa nazaj k temi in razmisleku. Zvezo tvorita dva. Skorajda nenapisano pravilo je, da je vsaj en od teh dveh »ranjen« človek. Najverjetneje sta ranjena kar oba, niti pa vleče tisti, ki je ranjen bolj. In »ranjen« človek ostane ranjen, če ne naslovi svojih težav. Če ne prej, slednje začno vreti na površje, ko se poležejo vse prijetne začetne strasti in pričakovanja. Ko se na neki točki začne spraševati, ali je to tisto, kar ste pričakovali. Ali je že doživel vrhunec svojega življenja. In bog ne daj, da je ugotovil in ocenil, da je z »izkupičkom« nezadovoljen. Takrat najverjetneje ugotovi, da mu vse prijetne »meglice« obdobij zadovoljstva niso spremenile temine ali odvzele težine. Da to ostaja v njem in se sčasoma le še bolj izraža.
Vse, kar bi moral storiti
Dela človek kaj narobe? Prav nič. Morebitne temine in rane ostajajo v nas, ker so bile zgodnje. In zaradi tega vgrajene v temelje, ko smo se »gradili«. Posledično pa tudi globlje in ključne. Vse, kar bi človek morali narediti, je, da tegobe, ki se začno množiti in debeliti, nemudoma naslovi. Ampak v praksi … v praksi postane ranjen človek jezen. Zakrčen. Krivi so mu vsi in vse. Ker je upal, da ni tako hudo. Morda je upal, da bo rešen. Da ga bo imel nekdo brezpogojno rad in da bo to dovolj. Ne zaveda pa se, da je edina rešitev v primeru poškodovanih temeljev to, da to brezpogojno ljubezen najde v sebi in zase. Ni žene ali moža na tem svetu, ki bi ranjenemu človeku lahko dala to, kar potrebuje. Kaj šele otroka ali koga tretjega.
Ranjenega človeka prepoznamo po tem, da se nima rad. Ker ga ni imel nihče zares rad, tako kot je on to potreboval takrat, ko si je ustvarjal vrednost in mnenje o sebi. Hudič je, če ostaneš lačen starševske ljubezni, potrditve in pripadnosti. To, da se oseba nima rada, sporoča na mnogo načinov. Enostavno ne skrbi lepo zase. Se morda ne neguje. Morda prijateljuje z alkoholom, morda s cigaretami, morda kar z obojim. Uporablja žaljive besede, s katerimi ne skopari pri nikomer. Še najmanj pri domačih. V tolažbo naj vam povem, da takšen človek še najgrše govori sam s seboj. V notranjosti ga razžira in to je nevzdržno. Sčasoma postane ciničen in zagrenjen. Težko shaja kjerkoli ali v daljših in trdnejših odnosih. Na koncu »ga prenašajo« samo še tam, kjer ga morajo. Doma.
Ranjenega človeka prepoznamo po tem, da se nima rad. Ker ga ni imel nihče zares rad, tako kot je on to potreboval takrat, ko si je ustvarjal vrednost in mnenje o sebi.
Ko se strup zažre v pore doma, pa se rodijo najtežje in najbolj žalostne življenjske zgodbe. Ni hudo, ko človek obupa nad sabo. Hudo je, ko obupajo tudi tisti, ki so še zadnji verjeli vate.
Ironija
Kaj ni to ironija? Majhna punčka ali fantek, poškodovana. Nikoli primerno ljubljena, ne znata primerno ljubiti. Kako se bosta naučila, če pa si poleg svojih staršev to potrebo lahko zadovoljimo zgolj sami? To je nekako tako, kot bi jima nekdo na pol zaril nož. In namesto da bi zmogla iti po pomoč, odstranila nož, dovolila, da se oskrbi rana in tudi sama prispevala po svojih najboljših močeh okrevanju … primeta nož in si ga zasadita do konca. Rana, čeprav ne »smrtna«, pa se sčasoma neozdravljivo zagnoji.
Ja, hudo mi je. Žalosti me, da dovolimo, da pride tako daleč. Žalosti me, da smo tako hinavska in zaslepljena družba, da še kar lažno verjamemo v lepe pravljice in srečne konce, s katerimi nas »naserjejo« vsakokrat znova. Dajmo pospešeno in aktivno ozaveščati, da nisi ti kriv, da ti je nekdo zaril nož. Da tudi, če si ranjen, imaš na voljo vse, kar potrebuješ za okrevanje. Vse, da se pozdraviš in znova ter na novo zaživiš.
To, kar sem opisala, je življenje povprečnega Slovenca in Slovenke. Prenehajmo popuščati, se prepuščati in dopuščati, da pride do točke, ko nam smrt predstavlja najboljšo rešitev in ultimativni pobeg. Morda pa ste vsaj po poti nabrali dovolj spominov (kot pravi lepa slovenska pesem), da bi se res dalo od njih živeti.
Danes sem od nove stranke slišala stavek, ki je zaobljubo ljubezni prevesil v krik obupa in nuje pobega. Zaljubljen »dokler naju smrt ne loči« je nadomestila agonija upanja, »da ju že končno smrt loči«. Žal mi je. Danes ga namreč nisem niti približno slišala prvič.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologija: https://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikar: https://tjasaravnikar.si/
