Jaz sem takšna, ti si malo drugačen, on je pa še bolj drugačen, pa kaj?!
Na papirju še zmeraj živimo v demokraciji, v resnici pa se mračni časi vedno bolj zgrinjajo nad nas. Nič nam ne pomaga, da smo zakoračili v 21. stoletje. Če so v 17. stoletju preganjali čarovnice, danes to počnemo z drugače mislečimi. In z ”drugačnimi” novicami, dogodki, prireditvami, itd.
Pa je res tako?
Če ne bi brala družabnih omrežij, če ne bi spremljala twiterja, če bi bila odvisna zgolj od novic, ki nam jih posredujejo osrednji mediji, se mi ne bi niti sanjalo, kaj se v resnici pri nas in tudi v svetu dogaja. Veste, mediji nas najbolj poneumljajo s tem, kar zamolčijo in ne s tem, kar – zelo v rokavicah in previdno – povedo!
Demokracija se nam vedno bolj odmika.
Zdi se mi, kot da smo se je naveličali. Vsak poskus, ko zadiši po njej, na silo zatremo in odženemo. Jugoslovanstvo pri nas cveti kot češnje spomladi! Socializem se nam je s takšno silo zažrl v DNK, da z veseljem sprejemamo norosti ”stare garde”, ki nam hoče ponovno uvesti čase samoupravljanja. Par-nepar in podobna igračkanja, kar je pehalo v revščino generacije pred letom 1991, so že tik pred vrati.
Spominjam se vznesenih političnih govorov iz časa svoje mladosti. Obljubljali so nam nebesa, a ker jih ni bilo, so nas prepričevali, da nam teče med in mleko. Nekaj podobnega je počel naš premier, ko je poplavljencem obljubljal – denar. Pa 30.000 stanovanj. Pa svobodo za vse. Zima je pred vrati, denarja za tiste, ki bi ga na poplavljenih območjih krvavo potrebovali, pa še zmeraj ni na obzorju.
Zgodovina se kar naprej ponavlja
V predvojnem času je v našem kraju živel nek Jakob, ki se mu ni ljubilo delati. Fehtal je denar, češ da ima doma bolno ženo in otroke. Nekoč se je Jokl naveličal njegovih obiskov. Predlagal mu je, naj najprej nacepi drva, potem pa bo dobil plačilo. Ob tem nespodobnem predlogu se je Jakob zelo razjezil. »Le počakaj, kmalu bo prišel Stalin in takrat bo vse drugače, kajti mi, komunisti, bomo ukazovali, kdo bo delal in kdo ne, je zagrozil, preden je odšel fehtat drugam.«
Danes? Slovenska gospodinjstva srednjega sloja so med najbolj obdavčenimi v Evropi, kaže raziskava. Po kupni moči pa se slovenska gospodinjstva uvrščajo v spodnji del lestvice. Pred 50 in več leti smo prepevali:«Lepo je v naši domovini biti mlad…«! Danes? Lepo je v naši domovini biti NVO. A moram razlagati, zakaj?
Ni treba, kajne!
Ubij ga!
Ko sem se tam pri tridesetih prvič soočila z eno od zgodb o povojnih pobojih, je bil to zame šok. Človek, ki sem ga celo poznala, je pobijal ljudi ”kot zajce” (njegove besede). Nisem mogla ne razumeti ne doumeti, da se mi je tik pred osamosvojitvijo o svojih prigodah celo pohvalil.
Malo kasneje sem prisluhnila zgodbi neke gospe, ki je bila pri takrat znanem politiku za služkinjo /deklo/. Moja socialistična vzgoja je bila zgrožena. Bila sem prepričana, da pretirava, ko mi je pripovedovala, kaj vse se ji je dogajalo. Tovariš ji ni dajal niti plače, niti ji ni tekla ”pokojninska doba”. Da o drugih podrobnosti iz življenja te dekle, ne bi govorila, ker so zelo žalostne.
Nekaj časa sem shranjevala različne izjave z družabnih omrežjih, ki so nagovarjale:«Ubij ga!« Potem pa, ko sem jih bila sama deležna več kot 200, ko sem v Zadnji besedi izjavila, da je spanje s psi v isti postelji nagravžno, sem odnehala. Spoznanje, da se ”morilske misli” motajo po glavah tako levim kot desnim, ni bilo prijetno. Zmeraj, ko z njimi opletajo tudi takšni, ki jih sicer cenim, mi je hudo. Rečem si, pa kaj jim je bilo tega treba? Marsikaj, če ne že vse, se da povedati na primeren način.
Eno govorijo, drugo pa delajo
Seveda sem se v skoraj sto letih, kar sem na svetu, marsičesa naučila. Predvsem mi je postalo jasno to, da jih je pri nas preveč, ki eno govorijo, drugo pa delajo.
Nedavno sem naletela ne zgodbo o Ivanki Kranjec, ženi pisatelja Miška Kranjca (Povest o dobrih ljudeh, Strici so mi povedali…) (vir ) Zaradi ljubezni do njega je tolkla revščino, zaradi njegove ilegalne komunistične dejavnosti je bila v zaporu, ki ji je pustil posledice za vse življenje. Po ločitvi leta 1957 pa se je zgodilo še nekaj, kar jo je močno prizadelo. Ivanka, takrat učiteljica razrednega pouka na šoli Vita Kraigherja v Ljubljani, je bila kljub svojemu medvojnemu odporništvu in dokumentiranim zaslugam za slovenščino v Prekmurju izbrisana iz javnega življenja. O njenih zaslugah se ni več govorilo, o njej pripovedujejo le še starejši zgodovinski zapisi. Ko pa je leta 1962 vrnila člansko izkaznico ZK, ker da se za tako družbo ni borila, so jo nemudoma predčasno upokojili. Poleg poučevanja je popravljala moževe knjige, in to ne le jezikovno…
Dve leti pod prejšnjo vlado smo nadobudneže poslušali, medtem ko so kolesarili in kričali po družabnih omrežjih, da je treba TV Slovenijo ”depolitizirati”. Sovraštvo do ”janšističnega ” vodstva se je razraščalo preko vseh razumnih meja.
In kaj se je zgodilo? Pod to vlado je pokleknilo tudi Ustavno sodišče in prižgalo zeleno luč za tako želeno ”depolitizacijo”.
Čez noč se je zgodilo, kar se ne bi smelo zgoditi: televizija je postala tako ”jebeno naša”, da bolj ne more biti. ”Psov sploh ni bilo treba odpoklicati”, kot je na nekam protestu padla zahteva: nagnali so jih sami. Tisti so to storili, ki jih je – kljub osamosvojitvi- jebeno več! Vsak dan – jebeno več! In onih drugih, ki jih postaja strah, je vsak dan jebeno manj.
