Saj ni res, pa je – prihaja morski pes
»Super je, da si tiho.
Super je, da kimaš.
Super je, da daš mir.
Super je, da ne izstopaš.
Super je, da nisi drugačen.
Ker drugače si moteč.
Ker drugače si nadležen.
Ker drugače se te izogibajo.
Ker drugače te obrekujejo.
Ker drugače te odslovijo.«
(Izsek s predavanja, T. R., 2023)
Vas zanima, kaj hudiča ima napisano opraviti z naslovom? Veliko.
Ljudje se bojijo drugačnosti. Izogibajo se je kot kuge. Predstavlja grožnjo njihovemu sistemu, v katerem se počutijo varne. Smešno, zadostijo se s poznanim, ker ne vedo, da bi bilo lahko še boljše. In tako si jim grožnja, takoj, ko zarenčiš. Pa čeprav si zarenčal upravičeno. Renčimo, ko se počutimo ogrožene. Ko branimo »svoje«. Vsak »svoje«. Eni torej lahko renčijo in ti pogojujejo, ker si del »njihovega sistema«. Tako da, ne renčati, ker sicer boš izločen. Lahko pa »ližeš in laziš«. Ampak tudi tu ni več veliko prostora za eksperimentiranje. Še ugajati moraš danes na točno določen način, drugače ne šteje. Torej, »liži in lezi« tako, da nam bo prijalo.
Vse teče po pravilih. Katerih pravilih? Čigavih pravilih? Pravilih večine, pravimo. Vsaj tako mislimo. Nisi z nami? Potem si sam, ker večina ima moč. Dajmo, bodimo svobodni, bodimo razsvetljeni; bodimo napredni, vključujoči, človeški in razumevajoči. Ampak samo, če je po pravilih.
Poznate tisto sliko, ki kroži po spletu, ko se nasproti morskega psa jata malih ribic oblikuje v večjega morskega psa? Slika seveda predstavlja miselnost, da v slogi je moč in da dobro organizirane, premišljene skupine lahko nadvladajo. Karkoli ali kogarkoli, kar vam v vaših mislih, v vašem svetu predstavlja morskega psa.
Aha, kaj pa vsi, ki bi se lažje poistovetili z morskim psom? Vidite, kam se avtomatično postavite, pove veliko o vaših trenutnih miselnih okvirjih. Naučeni smo, da so morski psi slabi, predstavljajo vse, kar je slabega, negativnega in pokvarjenega. In ribice so uboge, male, nemočne, prijazne in neškodljive. Je res tako? In če je bit vsega ustvarjanje ravnovesja, ali res lahko zgolj eni ali drugi to zagotovijo? Narava je marsikatero bitje obdarila s točno določenimi in premišljenimi sposobnostmi in danostmi, s katerimi pripomore k ustvarjanju le-tega. Ravnovesja, seveda.
Človek je tisti, ki se že od nekdaj sprašuje, kdo je, kaj je, od kod prihaja in kakšen je njegov namen oziroma smisel njegovega obstoja. In na tej poti nekako noče sprejeti, da je smisel nekaterih, da so morski psi. In spet smisel drugih, da so ribica. In še kar ne razumemo in nočemo sprejeti, da je s to sliko nekaj narobe. Če bi jo ustvarili v animirani različici, ki se ne konča ob tem prizoru, bi videli, da morski pes ne zbeži. Da se zažene v jato in jo razpodi. Torej vsa takšna in drugačna lažna povzdigovanja utrjujejo napačen način razmišljanja. Ustvarjajo ribe napihovalke, ki kasneje ob izbruhu frustracij, ko ugotovijo, da vendarle niso morski pes, kot so jim zagotavljali, posežejo po skrajnih ukrepih, ki so v škodo vsem.
Poleg tega ne upoštevamo dejstva, da se prav vsakdo lahko v življenju znajde na eni in drugi strani. Ker ljudje dejansko imamo izbiro. Sami pa si jo z miselnimi konstrukti do debilnosti omejujemo. Enkrat boste v situaciji ribica in drugič morski pes. Seveda je kombinacij in možnosti nešteto, kolikokrat se boste znašli v eni in kolikokrat v drugi vlogi. Morda boste tudi celo življenje ostajali v eni. Ampak ne glede na to moramo iznad vsega usvojiti koncept ravnotežja, možnost (ne)izbire in odkriti, kaj kot posameznik potrebujemo in kaj hočemo. Tako nas bodo preživeli sistemi veliko težje nadzorovali. Le ti dihajo za svoje utrjevanje v svetu in cena ali kolateralna škoda jim je ob tem nepomembna.
In zgolj zadovoljen človek je lahko vir prijetnosti, pozitivnosti, razumevanja, sprejemanja in tako dalje. Vsi tisti, ki to niso, pa se lahko zgolj borijo za svoje »dobro« in krožijo na mestu. Kot ribice okoli morskega psa.
Tako radi kažemo s prsti na »drugačne«, tiste zadovoljne in s posmehom pravimo: »Ta pa ni narejen/a za ta svet … Tega bo pa sistem povozil … Kdo pa ta misli, da je … Kako je pa ta pokvarjen/a …« Res? Morda pa je problem v teh prstih in njihovih lastnikih. Morda je čas, da jih ta eden brcne s prestola. Ne vem, vse je samo stvar razmišljanja in zornega kota. In mnoštvo teh gledišč nikoli ni bila težava. Izziv predstavlja množica nezadovoljnih posameznikov in sistemov, ki jih vzdržujejo. Pa saj nekateri zares verjamejo, da delajo dobro. Tudi takrat, ko se trudijo drugačnega poriniti in ukalupiti v svoj sistem. Poriniti morskega psa med ribe in ribo med morske pse. Upam, da si predstavljate, kako nespametno je to početje in koliko nepotrebnih stisk lahko rodi.
Karkoli že počnemo, se moramo zavedati naslednje. Za nikogar ne moremo in ne smemo biti »pametni«. Še posebej, če vas za to ni niti vprašal ali prosil. Radi se prenaglimo, še posebej, ko in če je treba zagovarjati in vzdrževati … sistem.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologija: https://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikar: https://tjasaravnikar.si/
