Ne bom rekla, da imam lovce rada. Prej bi lahko trdila nasprotno, ampak zdaj ni mesto za te debate. Tokrat ne morem mimo tega, da se pa nekaterim res nedopustno meša. Kam smo prišli, ne vem. Po sebi sodeč pa zelo daleč. Če bi še včasih besno norela in se vmešavala, sem tokat samo … prazno obsedela.
Moje poti se glede na življenjska obdobja menjajo. In zdaj je naneslo tako, da se redno vozim po eni izmed najbolj ozelenelih poti v Ljubljani. Vsak dan. Nasploh kdaj pa kdaj vozim hitreje in si ne vzamem časa za opazovanje čudovite okolice. Na tej poti pa sem se enostavno morala osredotočiti na pozorno in premišljeno vožnjo. Na to so me vsakokrat znova na žalost opominjale vse povožene veverice in povoženi ježki, ki sem jih letos žalostna srečevala. Zvečer ob mraku me je nekajkrat presenetila čudovita lisička, enkrat tudi zajček. Iskreno sem navdušena, da je pravzaprav življenje okoli nas bistveno bolj polno in bogato, kot si morda brez pomisleka domišljamo. Vsaj upam, da je tako. Seveda sem tu in tam tudi ujela kakšno srnico.
Žal pa se je v roku enega tedna zgodilo, da je avto zbil dve srnici. Prva je ležala tik ob cesti, še živa in z zlomljenim vratom, ko sem se pripeljala mimo. Bila je tema in poleg je stal policijski avto. Policista sta sedela v avtu, mala srnica pa se je v soju žarometov divje zvijala od muke. Seveda jaz ne bi bila jaz, če ne bi nemudoma odvila in ustavila vozila. Vedno preverim, kaj in kako lahko morda pomagam. Kot očividka se vedno štejem kot vpletena in nekako dolžna preveriti, kako je tistim, ki nimajo pravice do svoje volje in glasu.
O tem, kaj sem doživljala jaz ob tem prizoru, ne bom razpredala, ker to ni bistvo. Nisem bistvo jaz. Bistvo je tista mala in nežna duša, ki ji ni nihče niti privoščil družbe. Morda teme. Morda ji prekriti oči? Ne vem, razmišljam. Združujem izkušnje, slišane strokovne nasvete in zdravo, človečno pamet. Na moje poizvedovanje odgovorijo, da je že urejeno in da je pomoč na poti. Pomoč? Pomoč. Seveda počakam, da vidim to pomoč. Pripelje se mlajši moški v terenskem vozilu. V civilni obleki stopi iz avta in v vozilu opazim kup raznorazne opreme. O moj bog, si mislim, res lepo, da bo pogledal srnico, ocenil stanje in ji nekako »humano« olajšal. Ne zavijajte oči! Razumem tudi jaz, da je velikokrat najbolj humano, če ni pomoči, čim hitreje bitje odrešiti muk. Ampak vseeno na to, kar se je zgodilo, nisem bila pripravljena. In želim si, da ne bom nikoli.
Očitno sem precej narobe ocenila tipa, ker je s seboj, ko je zlezel iz avta, tudi takoj že privlekel ogromno puško. Tako napredno, nenavadno. Nisem vedela, ali gledam prizor iz poročil ali slovenskega terorista. Zakoraka do ubogega zvijajočega bitja, nameri v glavo, ustreli. Ne vem točno, kaj se je tisti trenutek zgodilo v meni. Res ne. Nemo in negibno sem obsedela v svojem parkiranem vozilu. Nič. Šok. In ko je srnico že po strelu začelo dobesedno premetavati po cesti, nisem več zdržala, skočila iz avta in se, ne vem kaj, zadrla. Moški mrtvo hladno odgovori: »Živci, gospa.« Moji, ki so bili na robu? Njegovi, ki sem mu jih »nakuštrala«? Saj vem. Živci srnice, ki so delovali po strelu. Kot kos opeke jo je vrgel v plastično škatlo in odpeljal.
Pa da se ne bi zmrdovala nad to izkušnjo, mi je bila namenjena menda še ena. Z mano jo je delil gospod, ki sem ga spraševala naslednji dan, ali so slišali strel. In pove, da se je nekaj dni prej in le nekaj metrov razlike zgodil podoben incident. Začetek podoben, le da se je to dogajalo pred osmo zjutraj. Pripelje se lovec, na kraju dogodka ugotovi, da je pozabil puško, pobrska po avtu in izvleče nož. Gre do srne, jo živo, v bolečinah in prestrašeno zvleče na rob ceste in ji prereže vrat.
Ne vem za vas, meni se dvigne želodec. Od muke, ko se zavedam primitivnosti in debilnosti človeške rase. In če že komu ni mar, da trpi živo bitje, ki je obravnavano kot drek in se mu povzroča še več nehumanega trpljenja … pa se menda koga vsaj dotakne dejstvo, da se to dogaja tukaj in zdaj? Na očeh otrok, ki so se vozili mimo v šole. Ne vem. Ne razumem. Nočem razumeti. No, se pa zavedam tega, da bo tudi zaradi tega pričevanja nekoč tak malček iskal in brskal po sebi, kaj je narobe z njim.
Kot pravim, tu ni ne prostora ne časa za debate v zvezi z napisanim. Spremlja pa me zoprn občutek, da je ljudem nevarno premalo jasno, kako zelo sporne so nekatere dimenzije našega bivanja. In da je tisti »ah, tako pač je« človeku, živalim in naravi sovražnik številka ena. Vsilijo nam ga, ko »odrastemo«. Naj ne odrastem nikoli in enako privoščim tudi vam!
Tjaša Ravnikar
O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologija: https://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikar: https://tjasaravnikar.si/
