Sporočilo za Garcio

Sporočilo za Garcio

Sporočilo za Garcio velja za prav poseben zapis v zgodovini človeštva. Vabim vas, da si najprej preberete avtorjevo Apologijo, potem pa seveda samo sporočilo.

Apologija

Zapisal: Elbert Hubbart (Fra Elbertus)The RoycroftersEast * Avrora * Erie * Covray * NYTa literarna malenkost, Sporočilo za Garcio, je bila napisana nekega večera po večerji, v eni sami uri.

Bilo je 28. Februarja, 1899, na Washingtonov rojstni dan, in ravno smo šli v objavo z marčevskim Philistinom. Stvar je vroče izšla iz mojega srca, napisana po napornem dnevu, ko sem se trudil z vadbo nekaterih precej razgrajaških domačinov, da bi se odpovedali stanju otrplosti in postali bolj aktivni. Ideja me je prešinila med popoldanskim časom za čaj, med krajšim pogovorom z mojim fantom Roy-em, ko je izpostavil, da je pravi heroj vojne na Kubi bil Rowan.

Rowan je namreč šel sam in opravil svoje – odnesel je sporočilo Garcii. Prešinilo me je! Ja, fant ima prav. Heroj je tisti, ki delo opravi –tj. kdor odnese sporočilo Garcii. Vstal sem od mize in napisal Sporočilo za Garcio. Tako malo sem premišljeval o tem, da smo članek objavili v reviji celo brez naslova. Revija je odšla med ljudi in kmalu so pričela prihajati naročila za dodatne izvode marčevske kopije naše revije Philistine, ducat, petdeset, sto; ko pa jih je podjetje The American News Company naročilo kar tisoč, sem le vprašal enega od mojih pomočnikov, kateri od člankov je tisti, ki je razpihal čudežni prah.

„Tista reč o Garcii,“ mi je odvrnil. Naslednji dan mi je telegram poslal Gerge H. Daniels iz podjetja New York Central Railroads (veliko podjetje, ki je upravljalo z železnico in vlaki; op.p.), kjer je pisalo:“ Potrebujem ceno za sto tisoč Rowanovih člankov v obliki pamfleta – z oglasom družbe Empire State Express na hrbtni strani – in kako hitro to lahko dobimo.

Pol milijona knjižic

“Odgovoril sem tako, da sem poslal ceno in odgovoril, da količino lahko dobavimo v dveh letih. Naše kapacitete so bile majhne in sto tisoč knjižic je delovalo kot neskončno veliko naročilo. Vse skupaj se je nato končalo tako, da sem g. Danielsu dovolil tiskanje članka na način, kot je sam želel. Vse skupaj je natisnil v obliki knjižice in to v nakladi pol milijona knjižic. Dva ali tri kartone od teh pol milijona knjižic je g. Daniels poslal ven kar sam. Članek so nato ponatisnile še stotine drugih časopisov in revij. Preveden je bil verjetno v prav vse zapisane jezike.

Med tem, ko je g. Daniels distribuiral Sporočilo za Garcio, je bil v deželi tudi Princ Hilakoff, direktor Ruskih Železnic. Bil je gost podjetja New York Central in je naredil krajšo turnejo skupaj z g. Danielsom. Princ je videl majhno knjižico, ki je vzbudila njegovo zanimanje. Verjetno predvsem zato, ker jo je g. Daniels razpošiljal v tako velikih količinah in ne zaradi česa drugega. Ne glede na vse, ko je princ odšel domov, jo je dal prevesti v ruski jezik.

Kopijo te knjižice je prejel vsak zaposleni na železnici v Rusiji. Hitro so jo pobrale tudi druge države. Iz Rusije se je razširila v Nemčijo, Francijo, Španijo, Turčijo, Hindustan in na Kitajsko. Med vojno Rusije z Japonsko, je prav vsak vojak pred odhodom na bojišče prejel svoj izvod Sporočila za Garcio.

Ko so Japonci našli to knjižico, ki jo je imel vsak ruski ujeti vojak pri sebi, so verjetno sklepali, da je že moralo biti nekaj dobrega na tem in so jo zato tudi prevedli v japonščino. Po ukazu Mikada je bil po en izvod predan vsakemu uslužbencu japonske vlade, vojaku ali civilistu. Natisnjenih je bilo preko 40 milijonov kopij Sporočila za Garcio. Govori se, da je to doslej največja naklada literature v zgodovini – zahvaljujoč zaporedju srečnih dogodkov.

Sporočilo za Garcio

Avtor: Elbert Hubbart
East Aurora,
December 1, 1913
—

Obstaja oseba, ki v vsem tem kubanskem kotlu na obzorju mojega spomina izstopa tako kot Mars v svoji orbiti.

Ko je izbruhnila vojna med Španijo in Združenimi Državami, je bila nujna hitra komunikacija z vodji Upora. Garcia se je nahajal nekje v goratem predelu Kube – in nihče ni točno vedel kje. Do njega ni mogla priti nobena pošta niti telegrafsko sporočilo. Predsednik je moral zavarovati svoje sodelovanjem in to hitro. Kaj storiti!

Predsedniku je nekdo dejal, „ Obstaja možakar po imenu Rowan, ki bo zagotovo našel Garcio.“

Rowan je dobil nalogo, da Garcii preda pismo. Kako je „možak po imenu Rowan“ vzel pismo, ga zaprl v vodotesni omot, si ga privezal okoli srca, po štirih dneh vožnje z odprtim čolnom ponoči pristal nekje na obali Kube, izginil v džungli, po treh tednih prišel ven na drugi strani Otoka, peš prečkal sovražno ozemlje in nato predal pismo Garcii – so stvari, o katerih nimam tukaj nobene posebne želje razpravljati podrobneje.

Kar želim povedati je: McKinley je pismo dal Rowan-u, da ga dostavi Garcii.

Rowan je pismo sprejel in ni vprašal: „Kje pa se Garcia nahaja?“

V Večnosti je človek, katerega obliko bi bilo potrebno vliti v večni bron in njegov spomenik postaviti v vsako šolo v državi. Ne potrebujemo mladih, ki se zgolj učijo, niti ne potrebujemo navodil o tem in onem, temveč potrebujemo krepitev hrbtenice, zaradi česar bodo ljudje zaupali, ustrezno delovali, koncentrirali svojo energijo: stvar izvedli – „Odnesli sporočilo Garcii.“

General Garcia je danes mrtev, vendar obstajajo drugi Garcie. Kdorkoli se je kadarkoli lotil kakršnegakoli podjetja, ki je zahtevalo več rok, je bil občasno zaprepaden z neumnostjo povprečnega človeka – nesposobnostjo ali pa nepripravljenostjo osredotočiti se na stvar in to narediti.

Nedodelana pomoč, neumna nepozornost, popolno nezanimanje ali pa polovičarstvo se zdi kot pravilo delovanja; in nikomur ne uspe pridobiti pomoči, če se ne posluži palice, prevare ali grožnje s katero prisili ali podkupi druge; ali pa se celo zgodi, da Bog v svoji Vsemogočnosti izpelje kakšen čudež in mu pošlje za pomočnika katerega od svojih Angelov Svetlobe.

Ti, bralec, to lahko takoj preizkusiš sam: sediš v svoji pisarni – in možnost imaš poklicati šest svojih uslužbencev. Pokliči kogarkoli med njimi in zahtevaj sledeče: „Prosim, poglejte v Enciklopedijo in naredite zame kratek zapis o življenju gospoda Corregia?“

Bo uradnik dejal tiho; „Da, gospod“, odšel in opravil nalogo?

Stavim življenje, da ne.

Pogledal vas bo s svojimi zvitimi očmi in zastavil enega od naslednjih vprašanj:
Kdo pa je bil on? V kateri Enciklopediji? Ali sem zato tukaj? Ali niste misli Bismarck? Kaj pa je narobe, da tega ne more narediti Charlie? Je možak mrtev? Se mudi? Ali nebi bilo bolje, da vam prinesem knjigo in si to pogledate sami? Zakaj pa to želite vedeti?

Stavim z vami deset proti ena, da ko boste odgovorili na vsa ta vprašanja, pojasnili kako priti do te informacije, zakaj si to želite ipd., da bo uslužbenec odšel in poskušal najti nekoga od drugih uslužbencev, da mu pomaga najti Corregio – in nato bo prišel nazaj in vam pojasnil, da takšna oseba ne obstaja. Seveda lahko svojo stavo tudi izgubim, vendar glede na Zakon Povprečja (statistiko, op.p) je verjetnost poraza zelo majhna. Torej,če ste pametni, svojemu „pomočniku“ ne boste poskušali pojasniti, da je Coreggio indeksiran pod črko C in ne pod K, temveč se boste prijazno nasmehnili in dejali „Saj ni pomembno“ ter odšli in poiskali sami. In ta nesposobnost samostojnega delovanja, ta besedna neumnost, ta šibkost volje, ta nepripravljenost veselo ujeti, držati in dvigniti – to so stvari, ki so pomaknile čisti Socializem tako daleč v prihodnost. Če človek ne bo samostojno deloval, kaj bodo potem ljudje počeli šele takrat, ko bo rezultat njihovega delovanja za dobro vseh?

Prvi oficir z ustrezno palico je nujen; in strah pred zavrnitvijo v soboto zvečer za svoje delovno mesto, veže veliko večino delavcev. Dajte oglas za stenografa in kar devet od desetih, ki vam bodo poslali prošnjo, ne zna ne črkovati ne postavljati ločil – in to znanje niti ne smatrajo kot nujno.

Lahko potem takšen napiše pismo za Garcio? „Vidite tistega računovodjo“, mi je dejal vodja v veliki tovarni. „Da, kaj je z njim?“

„Veste, on je odličen računovodja, vendar pa če ga pošljem v mesto z nalogo, bo opravek mogoče celo ustrezno uredil, vendar pa se bo po drugi strani ustavil v vsaj štirih gostilnah po poti, in ko bo prišel nato nazaj na glavno ulico, bo pozabil, zakaj sem ga sploh poslal tja.“ Lahko takšni osebi zaupamo, da bo dostavil sporočilo Garcii?

V zadnjem času smo bili priča številnim srce parajočim izjavam o „utrujenih delavcih v mučilnicah“ in „brezdomcih, ki iščejo naokoli primerno zaposlitev“ ter ob tem še kopico kritičnih besed na račun ljudi, ki so na oblasti.

Nič pa še nismo dejali o delodajalcu, ki se predčasno postara v svojih neuspešnih poizkusih truda s skoraj-dobro-narejeno zadevo narediti nekaj inteligentnega; in njegov dolg potrpežljiv klic po „pomoči“, ki nima prav nobene moči več takoj, ko ji obrne hrbet. V vsaki trgovini in tovarni obstaja stalni proces prebiranja plevela. Delodajalec od sebe neprestano pošilja „klice na pomoč“, ki izkazujejo njegovo pomanjkanje sposobnosti, da vse opravi sam. Zato je tudi zaposlil druge. Ni pomembno kako dobri časi so – to ločevanje plevela od zrna se nadaljuje; le če so težki časi in veliko pomanjkanje dela, ločevanje plevela poteka na bolj fini način – vendar z izmetom in vedno z izmetom nesposobnih ter tistih, ki si to ne zaslužijo. Gre za preživetje najbolj sposobnih. Nesposobnost. Lastni interes vsakega delodajalca je tisto, kar ga nagovarja, da zadrži le najboljše od tistih, ki Garcii lahko dostavijo sporočilo.

Poznam res briljantno osebo, ki pa ni sposoben upravljati lastnih poslov in ki je popolnoma brez vsake vrednosti za ljudi okoli sebe. Neprestano sumniči svojega delodajalca, da ga zatira oz. ga želi zatirati. Ne more ukazovati niti sprejemati ukazov. Če bi njemu zaupali sporočilo za Garcio, bi bil njegov odgovor verjetno: „Kar sam ga odnesi!“ Nocoj ta človek hodi po ulicah in išče delo, medtem ko mu veter skozi njegov tanki plašč šteje rebra. Nihče, ki ga pozna, si ga ne upa zaposliti, saj je neprestano nezadovoljen in nerga. Razum se ga ne dotakne in edino, kar mu zaleže, je konica dobro okovanega škornja.

Seveda se zavedam, da moralno tako deformirani posameznik ni nič manj vreden obžalovanja kot fizični invalid; vendar v našem pomilovanju potočimo tudi kakšno solzo ali dve za ljudi, ki vztrajajo v svojih naporih izgradnje podjetja, čigar delovni dnevi se ne zaključijo s piskom piščalke in katerih lasje se belijo med svojim vztrajanjem pred pritiskom zidu nezanimanja, neumnosti in brezsrčne nehvaležnosti ljudi, ki bi brez njihovega podjetja bili lačni in brez svojega doma.

Sem zastavil stvari preveč trdo? Verjetno sem; vendar pa se medtem, ko se svet predaja obrekovanju, želim pokloniti besedo ali dve naklonjenosti tistim ljudem, ki jim uspeva – tistim, ki so kljub vsem očitnim preprekam uspeli usmeriti napore drugih in jim je uspejo ugotoviti, da tam ni nič: nič razen golih sten in oblačil. Delal sem zgolj za napitnino in delal sem za enodnevno plačo. Bil sem najeti delavec in vem, da lahko marsikaj povem o obeh straneh. Revščina ni sama po sebi nobena vrlina: scapane cunje niso nobeno priporočilo; in vsi delodajalci niso lakomni in vzvišeni, nič bolj kot niso tudi vsi revni polni samih vrlin. Moje srce pripada tistim, ki svoje delo opravijo kadar „šef“ je prisoten in kadar ni. In oseba ki, ko ji je pismo za Garcio enkrat predano, tiho prevzame nalogo brez neumnih vprašanj, brez prikritega namena o metanju pisma v prvi kanal, ali pa da naredi vse drugo razen to, da ga dostavi naslovniku, ni nikoli odpuščena iz službe, niti nikoli ne sodeluje v stavkah in protestih za višjo plačo. Civilizacija je eno samo dolgo tesnobno iskanje tovrstnih posameznikov. Vse, kar takšna oseba prosi, ji bo dano. Želijo jo v vsakem mestu, vasi ali kraju – v vsaki pisarni, trgovini, lokalu in tovarni.

Svet kliče po takšnih; on je potreben in potreben je zelo – človek, ki lahko dostavi “Sporočilo za Garcio.“

Edvard Kadič 9/12/2010 EdvardKadic.com