Lizanje – osnovni ali nadstandardni paket?

Ne drznite se zgražati nad današnjo kolumno. Ker zagotovo niste nad nikomer. Ker niste nič bolj ali manj moralni niti nespodobni. Morda samo drugače razmišljate. Večina ljudi se pri temi, ki jo bom izpostavila, še samih sebe sramuje. In si tako močno ne prizna potreb, da v resnici verjame, da to ni zanje. Pa morda na neki način hodijo naokoli po svetu brez te lepe izkušnje in nikoli zares in dokončno potešeni. Zadovoljni. Pa posledično psihofizično zdravi, igrivi in objeti z vsem, kar oni so.

Za kaj gre? Če sem že v zadnji kolumni omenjala sočnost , potem naj bo ta sočna še toliko bolj. Razkrila bom hudo pogoste primere iz prakse in vas malce nagovorila z njimi. Zato, da malce razširite svoje miselne okvirje ali ovrednotite, kako vi sami stojite z omenjeno temo. To, kar bom delila z vami in vas povprašala, ni zato, ker bi dejansko potrebovala odgovor. Sama vem, kaj in kako se odzvati in kako nuditi ljudem, ki mi zaupajo, moč. Preverite, ali veste vi. Vsaj sami zase, glede na to, da se prav na tem področju izkaže, da znamo biti zelo zadrta in hinavska družba. 

Kaj bi torej vi rekli in kaj vi naredili, ko bi prišla k vam čudovita dama v srednjih letih in vam zaupala, da si neskončno želi vsaj enkrat v življenju okusiti, kako je, če ti partner poliže muco? Ja, prav ste prebrali. Ne tisto na štirih nogah, tisto med ženskimi nogami. Da je pravzaprav celo življenje nekako čakala in upala, da bo kdaj partnerju do tega. Neprestano je odlagala svoje želje in pričakovanja zaradi sprotnih obveznosti in dogajanj. Upala, da si bosta dala s partnerjem malo več duška, ko se odselijo njuni mladi odrasli, pa nazadnje obupala. Ker tega po vseh letih bolj ali manj jasnega nakazovanja še vedno ni dočakala. Pravi, da ji sicer partner nikoli noče jasno in glasno izraziti svojega mnenja glede njenih predlogov, a da bi lahko prisegla, da čuti, da se mu to gabi.

Ta draga gospa razmišlja naprej: »In če se mu gabi to, se mu gabim jaz. Saj vendar živi z mano in me pozna že toliko časa. Skupaj imava otroke, skupaj smo jedli, spali, prebolevali … zakaj me ne more sprejeti in imeti rad cele? Zakaj je moja želja neuslišana in zakaj sem označena za največjo norico, medtem ko lahko na vsakem koraku slišiš, prebereš ali vidiš, da je to popolnoma normalen del spolnosti? Ali to pomeni, da se moram kar sprijazniti, da to pač meni ni namenjeno? Da sem izbrala nekoga, ki mu to ne odgovarja in zdaj naj se sprijaznim s tem, kakor vem in znam?

Jaz sem se zanj pripravljena potruditi. Imam željo. Tudi če mi ne bi bilo do tega, bi mu izpolnila željo, saj je vendar moj, ga imam rada in želim biti tista, ki mu pomaga izpolniti želje. Kaj naj naredim? Prekrižam svojo željo, ker pač on očitno ni za to? Najdem nekoga, s katerim bi to izkusila? Ko bi vsaj tudi za ženske obstajali … saj veste … takšni lokali kot za moške …« Ne bom nadaljevala. Saj ste začutili, o kakšnih razmišljanjih sva se kar nekajkrat pogovarjali, kajne?

Zakaj pa sem se to odločila deliti tudi z vami? Iz kar nekaj razlogov, kot sem že omenila. Na primer zato, ker vas z napisanim želim malo izzvati. Razmislite, kako bi se vi odzvali, ko bi vam nekdo zaupal nekaj takega. Če bi se k vam pogosto zatekali posamezniki v stiski, da niso spolno izživeti. Osebe v prijetnih, zrelih letih. Jih res ne gre razumeti ali se posmehovati, če so na neki točki svojega življenja začeli razmišljati, da niso več brezskrbni mladostniki? Da njihova telesa niso več takšna, kot so bila? In v tej nekakšni stiski tudi pomislijo, da nimajo več časa na pretek, da bi okusili spolne radosti, katere so si ali pa tudi ne že od nekdaj želeli, pa jih partner v njih ni uslišal?

Vabim vse, da ne skomigamo in ne obsojamo. Se morda kdo prepozna? V njeni ali moževi vlogi? Pišem tudi zato, ker je ogromno moških in žensk frustriranih, vendar še ne vedo, zakaj. In velikokrat je ravno spolnost izziv, ki se ga morata partnerja lotiti. Vsi mislimo, da je to nekaj tako osnovnega in da se s tem ni potrebe ukvarjati. Pa je potreba po tem velika.

In naj dodam še, da se je zagotovo med prebiranjem marsikdo zgrozil, zavil z očmi in rekel, da ta gospa pa očitno res nima pomembnejših težav v življenju, da se ukvarja s svojo željo po lizanju muce. A res? Dajmo skupaj pomisliti, kolikšna je industrija, ki trenutno poganja področje t. i. »duhovnosti«? Koliko knjig za samopomoč je spisanih? Koliko je ponudnikov terapij in katere vse obstajajo? Ne znam dovolj naglasiti, koliko je vsega, kar rine ljudi k »zdravi pameti«. Koliko vseh nasvetov, gibanj in pametovanj o »naredi nekaj zase«, »vzemi si čas«, »postavi se zase«, »najdi se«, »izrazi se«, »privošči si« in tako dalje, da ne naštevam še naslednje cele ure. V vsem tem se najdemo, sprejemamo in prakticiramo … ko pa pride do polizane muce ali ne, se zgrozimo in menimo, da je to zadnja stvar, o kateri ima oseba pravico razmišljati?

ByAdmin

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja