Navade, ki božajo dušo
Ko sem bila avgusta v Kanadi, mi je bilo toplo pri srcu. Videla sem na oknih rože, dnevni prostori tam živečih Slovencev, pa so bili polni spominkov na domovino. Da jim je ta zelo draga, so pričale tudi oljne slike, ki so visele po stenah. Četudi so se Slovenci hitro naučili angleščine, so v svojih krogih še zmeraj negovali domač jezik. Na različnih srečanjih, ki jih nimajo malo, pa se sliši slovenska pesem. Kljub ”slovenskim” navadam in domotožju so se dodobra vživeli tudi v navade dežele, ki jim je postala drugi dom. Kar je edino prav. Če bi bilo kako drugače, bi s svojim obnašanjem ustvarjali konflikte.
Tudi sicer sem trčila v lepo število navad, ki so poskrbele, da sem se počutila v tej deželi prijetno in domače. Ljudje so bili prijazni, ustrežljivi, pripravljeni pomagati in se tudi opravičiti, ko so mi po nesreči stopili na nogo. V dolgi vrsti, ko smo čakali, da poskusimo njihov ”Putino”, se ni nihče vrival ali kako drugače kazal, da mu gre čakanje na živce. Četudi sem na ulicah Toronta opazila komaj kaj ”belcev”, sem imela občutek, da se prebivalci, ne glede na to, s katerega konca sveta so se priselili, trudijo, da je njihovo sobivanje strpno in zgledno.
Včeraj smo se ustavili v Kitajski restavraciji na Litijski ulici. Kako prijeten občutek, ko ti prijazno odprejo vrata, te pospremijo do mize in ti potem z enako vljudnostjo pomahajo v slovo. Tisti, ki smo veliko med ljudmi, znamo ceniti vsak topel žarek prijaznih navad, ki nam pogreje dušo in srce.
Od navad, ki smo si jih pridobili ali pa privzgojili, je odvisno počutje v kolektivu, kjer smo zaposleni, v bolnišnici, kjer poiščemo pomoč za svoje težave, v razredu, kjer gulijo šolske klopi naši otroci. Od navad, s katerimi oplemenitimo medsebojne odnose je odvisna kvaliteta sobivanja, kjerkoli že smo in karkoli že počnemo. Riba pa, kot zmeraj, smrdi pri glavi, rečeno po domače: kakršen oče(mati), takšen sin.
