Odraščala sem na kmetih, kjer se je začel ”šundar” že zarana, ko se je komaj začelo daniti. Živina v hlevu se je oglašala, tudi kakšen voz je že zapeljal po makadamski cesti in kosci, ki so se zbirali, da gredo pokosit senožet, tudi niso bili tiho. Nihče ni protestiral, saj smo bili navajeni, da je rana ura zlata ura. Dvorišča so bila polna otroškega živžava, prerekanja, otroški jok je bil tako običajen, da ga odrasli niti slišali niso več. Ob sobotnih in včasih tudi ob nedeljskih večerih so čez strehe zaplavali poskočni glasovi harmonike, ki so vabili, da so ljudje, ki so ves teden trdo delali, malo zaplesali in se poveselili.
Ko sem se preselila v Ljubljano, sem se morala navaditi na čisto druge vrste hrupa. Nekaj časa sem stanovala pri Tereziji na Viču. Pogosto sem bedela še ponoči, saj me je zmotil vsak avto, ki je zapeljal po bližnji Tržaški. Potem so se rodili štirje otroci, ki so imeli različen glasbeni okus. Samo predstavljate si, kako so trpela ušesa, ko so po hiši doneli zvoki Metallice in Tajči! Tudi delo na radiu je prineslo zanimive izkušnje. Brez glasbe skoraj nisem mogla napisati nobenega besedila!
Potem so otroci in njihovi vrstniki odrasli, čez noč sem začela pogrešati loputanje z vrati, glasne prepire, nemogočo glasbo, glasne obede, ko smo bolj poredko pojedli v tišini in miru. Zmeraj se je o čem polemiziralo ali prepiralo. Spremenila se je tudi ulica. Otrok je bilo iz leta v leto manj, pa še ti, ki so bili, so se igrali pod budnim očesom koga od starejših. Živžava ni bilo slušati, le glasovi odraslih, ki so mirili otročad z bodite tiho, kaj razgrajate, dajte mir, so motili tišino, ki se je vedno bolj zažirala v naše življenje.
Sobotne veselice že dolgo niso več aktualne, so pa zato različni večerno nočni žuri tisti, ki močno ”popestrijo” življenje tudi na kmetih. Bolj, kot gre ”hrup”, popestren z živalskim in pijanskim dretjem proti koncu, več južnjaške muzke vrtijo, in ko se zaslišijo zvoki turbo pevk, veš, da boš končno lahko zaspal po zelo krepkem nočnem razgrajanju. Včasih, ko se je pripravljalo k nevihtam, ko so se oblaki, iz katerih so švigale strele, spustili malodane do tal, so ljudje pokleknili in molili. Z enim ušesom pa so bili ves čas na preži. Če je strela kam udarila, so izpustili vse iz rok ter kljub močnemu grmenju, strahu in grozi pomagali reševati, kar se je rešiti dalo.
Moji otroci so odraščali tudi ob hrupu mešalcev za beton in tovornjakov, ki so v našo mlado, počasi nastajajočo ulico vozili gradben material. Vse smo delali sami, zato so po najboljših močeh pomagali tudi oni. Danes gradijo gradbena podjetja, postavijo ograjo, izza katere se komaj kaj sliši.
Čas med 27. junijem in 7. julijem 1991, ko je potekala osamosvojitvena vojna, se je neprijazen in grozeč hrup mešal s tišino, v katero smo se ovili, ker nas je bilo strah naslednjega dne. Televizorji in radijski sprejemniki so bili naviti zelo na glas. Ure in ure smo presedeli pred njimi in čakali, kaj se bo zgodilo. Tega hrupa in te tišine ne bi želela nikoli več slišati.
V zadnjih letih se je življenje tudi skozi odnos do hrupa in tišine precej spremenilo. Pri hrupu smo postali zelo občutljivi. Odgovorni na občini so zato napisali odloke, kdaj in do kdaj smo lahko hrupni in kdaj ne. Kdaj lahko kosimo travo, režemo živo mejo, kdaj mora v stanovanjskem naselju nastopiti čista tišina, brez enega samega otroškega joka in kdaj lahko krave mukajo in kdaj ne smejo. Ko slišim, kako se mestni, ki pridejo na kmete, usajajo zaradi krav, razumem,zakaj so si izmislili, da so le-te glavni vir težav za izpuste toplogrednih plinov v okolje, haha! Brigajo jih plini, na živce jim gre mukanje!
Kot drugo: po svoje tudi razumem, zakaj vztrajajo, da bi žrli moko iz čričkov! Na živce jim gre njihov neutrudni čričri! Saj ne bi verjela, če ne bi slišala na lastna ušesa! V soboto si je prišla ogledat Juttin vrt tudi Judita. Pod večer sva se povzpeli na bližnji hrib- zaradi razgleda ne zaradi česa drugega. A sva se morali sredi poti obrniti in vrniti, tako ji je šlo na živce čričrikanje. Pa tudi vrane, ki jih je v našem kraju letos zelo veliko, so bile moteče. Noro!
Ljudje so se zelo spremenili. Slišim, da so celo nepremičnine, ki stojijo v bližini hrupnih šolskih stavb zaradi otroškega vrišča manj vredne. Ko na svojih peš poteh srečujem mlade, imajo na ušesih slušalke. Verjetno ne zato, da bi poslušali tišino? Zanimivo pa je, da nikogar ne moti preglasna muzika v lokalu, kamor gremo na kavo. To pa mene moti, ker se ne morem niti pogovarjati, ne da bi sogovorniku kričala na uho!
Imeti okoli sebe čisto tišino bo za preseratorje kmalu postala neodtujljiva pravica. Pred dnevi so nekateri predlagali peticijo, da bi njim ljubi lokali prepovedali vstop družinam z otroki. Niti pomisliti ne smem, kaj bi, če bi le lahko, storili s ptičjim jutranjim petjem, z vreščavimi otroki, z brenčavimi čmrlji, z vodo, ki žubori preko kamenja, z nagajivimi godci sredi travnih bilk?
Saj ne, da bi bila zlobna, a po svoje razumem, zakaj Janković po Ljubljani s takšno ihto seka drevesa. Ni dreves, ni ptičev, ki bi gnezdili v njih, ni šundra, nič. Samo avtomobili, ki v nepreglednih kolonah spuščajo v zrak na hektolitre umazanih, izpušnih plinov.
