Učitelji, plačajte si zavarovanje
Danes dolgujem še en vidik glede vsega napisanega. Nekaj v zvezi z učitelji, šolstvom, mladino in starši. Pa za začetek oris, od kod izvirajo moja prepričanja. Sem oseba, ki se že celo življenje »šola in uči«. Toliko šol, smeri, programov, tečajev, urjenj in posledično »učiteljev« pa ti že pusti neki vtis, povzame »stanje in izbor« ter izkleše mnenje in okus. Trdim, da je to nujno potrebno, če hočeš opravljati delo kakovostno in prispevati k vsakomur z vsaj neko malenkostjo, ki mu bo koristila. Znanja ni nikoli preveč, in če hočeš doprinesti in pomagati mnogim, moraš vedeti mnogo.
Človekov največji zaklad so znanja, ki oblikujejo zavedanja. Šele zadostna količina znanj, zavedanj in razgledanost pa ti omogoči izhodišče, da prepoznaš morebitni manko in prostor za izboljšave. Takrat je idealno, da se izraziš in izpostaviš. Takrat strokovno »dozoriš« in postaneš odličen učitelj.
Trend pa je ravno obraten. Učitelji, polni znanj, ambicij po izboljšavah in neprecenljivih življenjskih modrosti, ne (z)morejo delovati znotraj absurdnih pravil in določil vzgojno-izobraževalnih institucij. Kljub že tako birokratskemu sistemu so jih novodobni odnosi spravili na kolena. Vsaj tiste, ki ne morejo in nočejo sprejeti tako nizkotnih odnosov. In tako so ali že odšli ali pa so na pragu svojih psihofizičnih zmogljivosti. Okoli sebe imam izjemne osebnosti, ki delujejo ali so delovale v svetu šolstva. In med vsemi njimi ni heroja, ki bi se lahko pohvalil. Pa to ne pomeni, da je z njimi kaj narobe. To pomeni, da so zadeve res že padle na dno.
Preden z vami podelim napisano mnenje ene izmed slavistk v moji srčni bližini, naj najprej predstavim prvo, ki je obogatila in nepovratno zaznamovala moj svet. Ne vem, najverjetneje imam tudi zaradi nje tako zelo rada svoj materni jezik. Verjetno se zaradi nje rada lepo in dostojno izražam. In prav gotovo zaradi nje tudi pišem.
To je bila učiteljica slovenskega jezika predmetne stopnje na eni izmed ljubljanskih osnovnih šol. Bila je dama v zrelih letih, predvsem pa prva učiteljica, ki je name naredila najmočnejši vtis. Nas, punce, je naslavljala z »deklič« ali »ženšče«, fante z »gospodič«. Nekaj prefinjenega je nosila v sebi. Toliko dostojanstva in zdrave samozavesti je premogla, da tudi če bi kdaj želela nekoga užaliti, ga ne bi mogla. Vsaka beseda iz njenih ust je zvenela kot pohvala ali spodbuda za naprej. Če se je ujezila ali jih komu kdaj napela, je bilo to na ravni današnjih »normalnih« pogovorov. In nikoli zaradi tega ni bil nihče užaljen. Zgolj žalosten, da jo je »razočaral«. Pri njej smo vsi hoteli biti še boljši. Se ji dokazati. Ji pokazati, da znamo še več in da zmoremo še »višje«. Kljub kar nekaj vzgojno težkih posameznikov v razredu – pri njej je vse »špilalo«.
Vsi tisti, ki so drugod uganjali divje norčije, so pri njej sedeli kot začarani. In ne boste verjeli, začeli pisati pesmi. Ja, fantje. Mulci težkega in napornega kalibra. Nobenemu ni padlo na kraj pameti, da bi jo kakorkoli žalil ali ji ugovarjal. Kot da bi njeno dostojanstvo in poštenje v nas avtomatično prebujala sram, če nam je na misel padlo kaj »lumpastega«. Pa tudi vem, zakaj je bilo tako. Bila je pravična in iskreno je verjela v prav vse nas. Od prvega do zadnjega. Od najbolj pridne »piflarke«, ki je vedno iz prve vrste vsem »ugajala«, pa do največjega razbijača, ki je skoraj tedensko preživljal dneve pri ravnateljici in socialni delavki.
V vsakem je prepoznala, kdo je in kaj zmore. Kakšen nivojski pouk. Kakšne inštrukcije. Ona je zadostila potrebe vsakogar v razredu. Vse nas, za katere je menila, da zmoremo več, je zasula z delom. In prav vsi smo ga uspešno oddelali. Nekaj nas je celo že takrat izdalo svojo pesniško zbirko z naslovom Pesmi petih. In zdaj pride najboljši del. Od vseh, prav od vseh je zahtevala, da smo usvojili vsaj najnižji nivo znanja slovenščine. Ki pa je bil seveda po njenih standardih visok.
Kot da bi živela za misijo: »Če boste kaj znali, ko pridete iz te šole, je to slovenščina!« ali: »Če boste kaj obvladali v življenju, boste obvladali postavljanje vejic,« ali: »Če vam bo zaradi mene kaj jasno, vam bo jasno, kako se uporablja dvojina …« Saj ste razumeli, kajne? Njen cilj je bil zelo jasen in ni omogočal izjem. Enostavno je verjela. V naš jezik, v nas in vase.
Res pa je tudi, da so bili časi drugačni. In na to neprestano opominjam. Res je, da takrat nismo imeli telefonov, ampak sploh ne dvomim, da jih ona ne bi gladko, suvereno in brezkompromisno pri svojih urah prepovedala. Danes bi vsak učitelj moral imeti volje in motivacije še tisočkrat več. Za enak učinek. In kdo jim mora pomagati, da ne obupajo? Kdo ima skorajda največ besede pri tem, da izprosi kakovostne učitelje, naj ne obupajo in naj nam pomagajo usmerjati naš mladež? Starši. In v upanju, da to kolumno prebere čim večje število staršev, v nadaljevanju kar navajam pisanje izjemne »pobegle« slavistke, ki je z menoj delila svoje mnenje glede prejšnje kolumne:
»Ko sem prebirala drugi del kolumne, mi je srce začelo hitreje biti. Prav imaš, kaj si napisala. Veliko je takšnih učiteljev, ampak menim, da se ni treba vprašati samo, KDO je ta kader, kot si napisala, ampak ZAKAJ je samo takšen kader še ostal.
Sama sem v mladosti sanjala, da bom učiteljica. Takšna, kot je bila moja razredničarka v OŠ. Prijazna, simpatična, predvsem pa nam je na zanimiv način predstavila učno snov. Sama sem uspešno diplomirala iz slovenščine in geografije. Prva leta službe v šolstvu so bila prijetna zame in upam, da tudi za moje učence. Takrat sem učila še na podeželskih šolah, morda je razlog tudi v tem. Ko sem učila v MB, je bilo vsako leto slabše.
Zdaj vem samo nekaj, upam, da mi ne bo treba nikoli več stopiti v šolsko učilnico. Zaradi sistema in tudi otrok. Razen če se bo morda kdaj kaj bistveno spremenilo. Razumem, da so mladi, da so nagajivi, da tudi kaj ušpičijo, saj smo tudi mi, ne prenesem pa, če je nekdo nesramen do mene, da mi nekdo reče, da sem »prasica«, ker pač ni dobil takšne ocene, kot bi želel. Kako je možno, da si morajo učitelji plačevati zavarovanje učiteljske odgovornosti, če bi jih slučajno starši tožili?
Učenka je bila učno pridna. Imela je štirice, petice … Ampak vzgojno. Sošolko je fizično napadla, ker je imela enako majico kot ona in ni mogla prenesti, da ima hči čistilke enaka oblačila kot ona. Učitelji smo bili vse. Ne bom naštevala izrazov, ker je meni neprijetno. Ko je razredničarka o tem obvestila mamo, jo je zagovarjala, da ona že ni takšna. Končno mama le pristane na razgovor, kjer je bila prisotna tudi razredničarka, šolska psihologinja, učenka in mama. Ko je razredničarka povedala, kaj je težava, ji je mama na lep način povedala, da se ne sme tako obnašati. Začuda je ni zagovarjala, kot je to počela po telefonu. Učenka pa je znorela. Vpričo razredničarke in socialne delavke je začela zmerjati svojo mamo, preklinjati … Mama se je zjokala pred vsemi.
Ne boš verjela, ampak mama je bila psihologinja na eni izmed srednjih šol. Kaj lahko naredi učitelj, če še starši svojih otrok ne obvladajo? Ne morem vzgajati 25 do 30 otrok vsako uro. Ne prenesem, da je nekdo nesramen do mene, res ne. Da ne govorim o grožnjah staršev z odvetniki … Da bi učitelj potreboval še tajnico, toliko zapisnikov in administrativnega dela ima. Ko potegnem črto, sem se ubadala z vsem drugim, samo s poučevanjem ne. Dovolj sem imela tega, zato sem pred desetimi leti rekla: Adijo, šolstvo. Morda pa nisem primerna za učiteljico. Tudi mogoče. Zaključila bi samo, kot sem napisala na začetku: Ni se treba vprašati samo, KDO je kader v šolah, ampak ZAKAJ je takšen kader ostal.
Ne rečem, da so vsega krivi starši niti učitelji. Kriva je družba kot celota. Celostno je treba nekaj spremeniti. Bom rekla, da se mi otroci deloma kar smilijo. Ko grem mimo igrišča, tiste najmlajše še vidiš, starejše od 12. leta pa skorajda ne. Če že, pa vsi gledajo v telefone. Ni več tega, da bi te fant povabil na sladoled, v kino … O tem mi je zadnjič tožila najstnica, maturantka, ki si tega želi. Res je, da so drugačni časi. A bomo vsi še samo kot roboti? Kje začeti? Ne vem.«
Tjaša Ravnikar
O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologija: https://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikar: https://tjasaravnikar.si/
