Eden od razlogov za protest kmetov: prekvalificirali so okoli štirinajst tisoč ha zemljišč v
Naturi 2000 – brez soglasja lastnikov.
Tole, kar bom danes napisala, je daleč od t. i. stroke, je le preprosto razmišljanje nekoga, ki že vse življenje živi na kmetih. Imam to srečo, da so mi dobre vile, ki so stale ob mojem rojstvu poleg zibelke, položile vanjo neizmerno željo po pogovoru in poslušanju. V zadnjih štiridesetih letih sem obiskala veliko kmetij, slišala veliko zgodb.
Poskusila sem razumeti slišano, čeprav je bilo včasih težko. Problem sodobnega sveta je, da se kljub številnim ”orodjem”, ki so nam na voljo, vedno manj poznamo. Večini se niti sanja ne, kako drugi – iz sosednjega ”mehurčka” – sploh živijo. Redki so celo novinarji, ki zgodbe iščejo na terenu. Večina člankov, ki jih beremo, nastane po telefonu, preko različnih ”informatorjev”, ipd.
Tudi družinski člani se med seboj vedno manj pogovarjajo. Razlogi so različni: celodnevne službe, obilica obveznosti, pametni telefoni, športne aktivnosti, itd. Še pred tridesetimi in več leti se je družina srečevala vsaj ob večerji, na kmetih pa ob različnih opravilih. Danes? Ni več niti vsakotedenskih veselic, gostilne zapirajo vrata, ker ni obiskovalcev, so le inšpektorji, ki vtikajo nos v vsako pasjo dlako. Celo različni kulturni dogodki se pohvalijo s ”sramotno majhnimi” obiski….
Kmečko delo pred 30-imi leti
Če je bilo še pred 30 leti kmečko delo ”vsem na očeh”, se to danes odvija daleč stran od množic, ki – četudi so kje v bližini- raje buljijo v telefone, kot da bi spremljale delo, ki poteka na polju in travnikih. V svoji podzavesti so ljudje na nek čuden način, ki ga ne razumem, vedno bolj prepričani, da se v trgovini tako in tako najde vse, kar potrebujejo, ne razmišljajo pa, da mora tisto, kar kupijo, nekdo pridelati.
Lansko leto denimo, sem na svojem mičkenem vrtu pridelala ogromno solate in druge zelenjave. Več, kot jo je lahko pojedla naša desetčlanska družina. Pa sem jo- naivnica- začela ponujati naokoli. Najprej v OŠ, v tamkajšnjo kuhinjo. Odkimali so z glavo, češ, da imajo pogodbo s trgovcem. Ponujala sem jo v gostilnah (brezplačno, se razume!), končno, ko mi je bilo že pošteno nerodno, kaj se sploh grem, so se me usmilili v Domu za starejše.
Zaradi lastnih izkušenj si precej lažje lahko predstavljam nekega kmeta na poti do potrošnika. Kako bo prodal svoje zaloge, če pa imajo vsi nekakšne pogodbe, drugi pa raje kupujejo ceneno hrano v trgovinah?
Kmeta si še zmeraj predstavljamo kot nekoga- neizobraženega, ki smo mu že na začetku socializma, tam po letu 45, nadeli zmerljivko ”kmetavz”. Predstavljamo si ga kot nekoga, ki je ponižen, ki ne godrnja, ki se ne pritožuje, če na njegovem travniku taborimo, parkiramo, kurimo ognje, organiziramo piknike, če lomastimo po njegovem gozdu z motorji, če naši psi serjejo po njegovih travnikih. Šokirani smo, ko nam zaračuna klobaso, ki jo prijazno prinese na mizo, pa med, ki ga nam natoči v kozarec. ”Kako si drzne?”
Odnos do kmeta
O tem, kako se je kmeta stiskalo v socializmu, sem že pisala. Lahko si sami preberete. Naš odnos do njega se do danes ni dosti spremenil. Ne le meščani, uradništvo in žal tudi politiki, ga imajo za ”zabitega” in neukega, komaj pismenega. Ker če bi si o kmetu mislili drugače, ne bi z njim ravnali, kot svinja z mehom.
Največja žalitev pa je, da mu očitajo, denimo, traktorje. A kdo od tistih, ki očita, ve, kako je
do tega traktorja prišel? Kako in predvsem- zakaj- ga je kupil? Ali kdaj zavijemo v kakšen industrijsko-poslovni obrat in lastniku očitamo ta ali oni stroj, ki ga ima v lasti? Verjetno ni nihče tako nor, da bi to počel? Ali kdaj lastniku mednarodnega transporta očitamo, da ima v lasti 10, 20 ali več ”zverin”, s katerimi prevaža blago doma in po Evropi? Verjetno ne. Zakaj to počnemo pri kmetu?
Nekdo je na twiterju napisal: vsi ti traktorji, ki smo jih videli nam protestu, skupaj niso vredni
toliko, kot znesejo odpisani dolgovi nekega gospoda Pomembneža…
Nisem noben strokovnjak za kmetijstvo. Je pa res, da veliko vidim in slišim, da cenim in spoštujem vse, ki se trudijo, delajo, garajo, tudi takrat, ko se sama praskam po podplatih. Pogosto sem že nasprotovala različnim varuhom medvedov in volkov. Tistim, ki pojma nimajo, kakšno je življenje na kmetih, kjer jim zveri dnevno napadajo domače živali. Včasih prihaja do besednih paradoksov, ko ne vem, bi se smejala ali jokala. ”Pa kaj se bunijo, ti kmetje,” se jezijo ljubitelji medvedov, ”tako in tako dobijo subvencijo za vsako raztrgano ovco.”
Kakšna neumnost! Podobna je neumnosti izpred 100 in več let, ko je bilo pri hiši veliko otrok, pa je eden umrl, oče pa ob tem dejal:”Pa kaj potem, če je eden manj. Bom pa zvečer drugega naredil.”
Nečloveško.
Vsi smo krvavi pod kožo
Seveda, razumem, da so tudi kmetje takšni in drugačni, ne nazadnje smo vsi krvavi pod kožo. A tiste, ki se ob vseh pritiskih aktualnega trenutka tako s strani Bruslja kot s strani Ljubljane, sploh še hočejo ukvarjati s kmetijstvom, pridelovati hrano- brez katere bi tudi ljubitelji Milka krave ne živeli dolgo- bi morali spoštovati veliko bolj, kot jih spoštujemo danes.
No, še malo za šalo, malo za res: na nekem traktorju je bil napis, da je kmetijstvo enako pomembno, kot kurc pri moškem. Pa so se mnogi zgražali nad to besedo. Verjetno zato, ker ne vedo (več), kako je ta videti, morda zato, ker nikoli ne uporabljajo neprimernih besed (kletvic), morda zato, ker ne vedo, da je včasih treba kakšno stvar reči tudi na bolj surov način, da razumejo tudi tisti, ki jim je treba desetkrat povedati. Pa še narisati zraven.
Na nekaterih posnetkih z včerajšnjega protesta najdemo pogovor med kmetom in neko gospo, ki je imela v roki papir, na katerem je pisalo, da podpira Goloba. Dva- z različnih bregov- sta se pogovarjala! In to lep čas. Meni zelo ljub prizor, saj priča o tem, da je lahko nemogoče – mogoče. Šele skozi pogovor se slišimo, šele skozi pogovor spoznamo nasprotna stališča. Šele skozi pogovore lahko sprejmemo kompromise. To je vsa znanost tako znotraj družine kot tudi izven nje.
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ
