Kaj so povedali o traktorjih na cesti velikani?
Ganjena sem, kadar začutim premik. Premik pomeni, da se nekaj dogaja, da se ljudje angažirajo, aktivirajo … to pa vodi v ogromno količino energije, ki enostavno steče. To je ta čista moč, ki jo ima vsak v sebi.
Kolikokrat, kdaj in za kaj pa smo jo pripravljeni aktivirati, je že drugo vprašanje. V vsakem primeru je to moč, ki v naših življenjih stvari materializira in realizira. Pa tudi moč, ki jo uporabimo v splošno dobro vse premalokrat. Pa naj gre to za uslišan vzgib pomoči, ko se zbirajo dobrine ali se pripelje traktor na mestno cesto.
Kot vsako dogajanje je tudi to naletelo na različne odzive. Vedno bodo tisti, ki se bodo zmrdovali, ki jim bodo premiki odveč, in tisti, ki so na cestah nestrpni in očitajo oviranje prometa, kot da jim gre vsako minuto za življenje. Vedno so in bodo tudi tisti, ki bodo akcijo na tiho ali na glas podpirali.
Kdo je pri vsem tem torej ključnega pomena?
Tisti smešni možiclji, ki se sprehajajo urejeni. Ki se sprehajajo iz »bolj pomembnih hiš« in nosijo »kvazi pomembne in vidnejše vloge« naše ljube dežele. Predsednica države, predsednica vlade, ministri in ministrice, podpredsedniki … kdorkoli, ki bi imel obraz stopiti izmed nepregledne množice tistih vrst, ki »odločajo«. V prvi vrsti pa bi se morali tudi zediniti. Zato me zanima, ali ste slišali tale govor?
»Današnji traktorji na cestah zadevajo vse nas. Prav vsakega izmed nas. Vse, ki so danes »pametno in samovšečno« ovirani na cesti ob njihovih nadvse pomembnih urnikih in se pritožujejo na glas. Kot tudi tiste, ki se »leno in na debelo« doma svaljkajo po kavču in pametujejo sebi v brk. Kakor tudi vse tiste vmes.
Ne glede na to, ali se vozite na družinske izlete in občudujete naravo in živali, polja, travnike, gozdove in njive … srnice, lisičke in ujede … ne glede na to, ali ste aktivist, ki neutrudno opozarja na nepravilnosti in nevarnosti zdrave in domače pridelave hrane, pijače in skrbi za zemljo … ali kot aktivist spremljate rejne živali in se zavzemate za to, da bi vsaj del njihovega življenja, kolikor ga že imajo, bil dostojen in vreden bivanja … to je stvar vseh vas, ki se radi sprehajate, sami ali v družbi ljudi in ljubljenčkov … pa tudi seveda vseh tistih, ki se ne najdete v ničemer od naštetega in uživate predvsem v brskanju med policami, načrtujete svoj naslednji obrok in izbirate naslednji požirek pijače … Razumete, to zadeva vse vas, vse nas! Ker to, kar vidite danes na naših cestah, so stroji in v njih ljudje. Ki so tudi del nas. Ker je to, kar ste videli danes, naša hrana. Naša pijača. Reševati in urejati moramo domače. In če bi videli danes enega ali petdeset traktorjev, vsi vi, vsi mi moramo poleg njih prilesti iz svojih lukenj, iz svojih stanovanj, svojih pisarn in jim stopiti ob bok, jih podpreti. Ker ima prav vsak od nas v srcu traktor.
Zato se danes postavljam pred vas, kot oseba s traktorjem v duši, integriteto, obrazom in glasom … kot oseba, ki ima jajca in vam hoče jasno in glasno sporočiti: Dragi traktoristi, vidim vas! Slišim vas! Čutim vas! In hvaležna sem za to. Zelo hvaležna. Ker ste mi danes prišli danes nekaj sporočit. Ker vem, da je vaše sporočilo pomembno in vam obljubim, da ne bo spregledano. Ker vi ste naša zemlja. Ker vi ste naš nepogrešljivi člen. Ker vi ste naša hrana. Ker vi ste naša pijača. Ker ste naše trdo delo, naš stik z naravo in naš dom.
Besede prenesejo vse in še stokrat lahko poudarim, da vas cenimo, da vas spoštujemo in da bomo nekaj ukrenili v zadovoljstvo vseh strani, pa vam to jutri, čez en teden, eno leto ne bo pomenilo dosti. Vi morate videti premik. Rezultate. Nekaj oprijemljivega. Ker to ste vi. Oprijemljivi in stvarni. Delate z zemljo. Z živalmi. In nenazadnje, le kako naj slišimo in pomagamo živalim, če ne moremo v samem izhodišču slišati in pomagati tudi vam? Ponastavimo pravila igre, izboljšajmo pogoje, spremenimo delovanje in dvignimo skupaj raven bivanja za vse vpletene.«
In potem …
In potem moramo resnično in iskreno poslušati predloge, oblikovati skupine. Takšne, ki imajo zveze z resničnim življenjem, ne zgolj z zalivanjem svoje bilke v pisarni in paradižnika na terasi. Razprave z najrazličnejšimi strokovnjaki, ki prispevajo s svojim vpogledom, tudi če to ni njihovo izvorno področje delovanja. Angažirati »prebojnike«, ki se jim po žilah ne pretaka neskončna volja po zgolj kofetkanju na sončku in nikoli dokončnemufantaziranju in pametovanju, »kako bi moralo biti«. Človeške vlečne vole, ki bodo rezali, sekali, pakirali, sortirali, metali ven in stran ali blagoslavljali in betonirali povedano. Z energijo premika, napredka, poriva, vizije in neusahljive volje. Ker … če se nič ne zgodi, je dejstvo zgolj eno: nič se ni zares delalo. Nič vložilo.
Veste, svetloba je močnejša. Vedno. Ker prežarči temo. Potrebne je manj svetlobe, da razsvetli temo, kot teme, da zastre svetlobo. Ampak samo, če je prava, pristna. Zato ni pogoja, da se premik ob pravih nastavkih ne bi zgodil.
In? Mene levi in desni ne zanimajo. Zanima me, ali ste zgoraj napisano kadarkoli slišali iz ust nekoga, ki je kakršenkoli del slovenske politične srenje? Ste slišali, kaj so o naših traktorjih na cesti povedali »velikani«? Niste. Seveda, da ne, ker sem vse to ravnokar napisala jaz. V tem pa tudi je težava. In zaradi mene zgornji »e« z lahkoto spremenite v »a«. Saj veste, katerega mislim.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna manegerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn pa je na voljo TUKAJ.
Umologija: https://www.umologija.com/
Tjaša Ravnikar: https://tjasaravnikar.si/
Opomba: Stališča avtorice niso nujno tudi stališča Uredništva
