Vse, kar si ljudje prigovarjamo, je pripomoček. Neoprijemljiv sicer, ampak vseeno pripomoček. Nekateri še vedno menijo, da tega, česar ne vidijo, ni. Ampak dejstvo je, da prej, ko si lahko nekaj predstavljamo, prej bomo zmožni to uporabljati ali realizirati na otipljivo in vidno raven.
Namreč vse, kar v tem trenutku lahko vidimo in otipamo, je bila nekoč samo misel. Ideja. Uporabljamo lahko ne vem koliko gospodinjskih aparatov in pripomočkov. Na začetku so bili zgolj neoprijemljiva ideja. Gospodje vozijo avtomobile in jim je pri tem celo pomembno, katerega. Prav vsak od teh avtomobilov je bil nekoč zgolj ideja. Ženske uporabljamo kup kozmetičnih preparatov in aparatov. Koliko jih nosi umetne trepalnice, gelirane nohte, ličila. Barvamo si lase, izbiramo točno določeno obutev in oblačila, tukaj so še vsi modni dodatki … ja, nekoč je bil vsak izmed teh kosov ali načinov zgolj ideja. Zamisel. Naštela sem le neznaten drobec vsega, kar nas obkroža. Hočem pa poudariti naslednje: vse, ampak res vse, kar nas obdaja … vse, kar vidimo, okusimo, otipamo, slišimo, poznamo, vemo, znamo ali kakorkoli imamo … VSE je bila nekoč zgolj neoprijemljiva misel.
Torej samogovor, prigovarjanje in izreki niso nič drugega kot pripomočki. Če jih uporabljamo z namenom in ob pravih priložnostih, nam koristijo. Kadar jih izrekamo kar tja v en dan, pa od njih koristi ni. Oziroma nam lahko celo škodijo.
Ne vem, zakaj tako radi in z lahkoto uporabljamo v svojih življenjih tisoč in en pripomoček, tistih najpomembnejših, krovnih in vsemogočnih pa ne. Tistih, ki so ustvarili vse te, ki jih že uporabljamo. Očitno res samo zato, ker jih pač ne vidimo. Ker ne vidimo svojih možganov. Ker ne vidimo namere. Ker ne vidimo (za)misli. In ker ne vidimo neskončno scenarijev in poti, ki so nam v izhodiščnih točkah vsa enakovredno dosegljiva.
Nekatere stvari v življenju pač lahko samo začutimo. Na primer slabost. Jo lahko vidite? Ne, jo pa še kako dobro lahko čutite in točno veste, kaj to je in kakšen je občutek, ko jo doživite. Enako je na primer z glavobolom. Večina ljudi ima celo glavobole popolnoma brez oprijemljivih razlag in čeprav so se »sprehodili« preko kupa najrazličnejših raziskav. Odgovor pa vedno enak. Z vami je vse v redu. Fizično zagotovo. Pa psihično? Tisto – neotipljivo?
Kaj pa, če vam povem, da je bil tudi vsak otrok najprej zgolj misel? Potem pa par ali posameznik pomisli na starševstvo. Se poigra z idejo, kako bi bilo. Kakšen bi otrok bil. Kakšen starš bi bil. Kako bi bilo imeti otroka z določenim partnerjem. In nekega dne, čeprav otroka še ne vidimo, se otrok rodi. Vidite, enako se rojevajo ideje, zamisli in načrti. Če se oprijemljivo, premišljeno, dosledno in vztrajno lotimo stvari, se prej ko slej rodijo. Še kako pomembno pa je upoštevati, kakšna se bo rodila. Na to vplivamo seveda mi sami.
Zato res previdno pri izbiri misli in besed. Še posebej tistih, ki jih namenjate sami sebi. Eden izrekov, ki nam na primer bolj škodi, kot pride prav, je: »Vsi smo samo ljudje.« Opazila sem, da ga uporabljamo po večini kot izgovor. Izgovor, ko se nam nekaj ne da ali nam ni uspelo. Ali kot opravičilo. Ampak ta stavek je daleč od resnice. Predlagam, da ga raje obrnemo. Ja, smo ljudje in ravno zato zmoremo. Ravno zato se lahko potrudimo in tudi uspemo. Ravno zato je naša naloga, da smo skrbni in ljubeznivi. Ravno zato, ker smo ljudje, je naša dolžnost, da se ne osredotočamo samo na svojo »tazadnjo«. Ker se vse rodi in vpliva na koncu tako ali drugače na nas vse.
Zagotovo ste začutili, da je napisano prav in dobro. In da napisano drži kot pribito. Razlika med izgovorom in pasivnostjo ter na drugi strani zavedanjem, odgovornostjo in premišljeno akcijo je skorajda otipljiva. Vidite, so samo besede, pa ste jih začutili.
Aha, pa še nekaj. Prava smer je vedno vsaj malce bolj »zahtevna« in po naših občutkih »naporna«. Po tem zavedanju se ravnajte in izbirajte. Ne nasedajte nikomur, ki vam zagotavlja, da ni tako. In »frajer« ni tisti, ki se mu je nekaj slučajno »posračkalo«. »Frajer« je tisti, ki se mu ni, pa je tako dolgo vztrajal, da mu je uspelo.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologija: https://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikar: https://tjasaravnikar.si/
