Nizozemska moško-ženska miss
“Sto ljudi, sto čudi,” smo včasih rekli. Če bi naključno pogledali recimo na vse potnike, ki se zberejo na avtobusu ali vlaku, bi ugotovili, kako je predstavljena raznolikost. Najprej bi jih na primer razvrstili po spolu. Potem po starosti in videzu. Po rasi. Po pridobljenih podrobnejših informacijah bi jih lahko razvrstili tudi glede na poklic, finančni status, vero ali na primer miselno naravnanost. Med temi bi lahko tudi ugotovili in našli marsikoga, ki v življenju prakticira poligamijo (po domače in na hitro bi sicer rekli, da je prešuštnik oziroma prešuštnica), pa nekoga, ki je homoseksualno usmerjen.
Lahko bi tudi prepoznali vsaj nekoga, ki je pedofil ali latentni morilec. Zagotovo tudi nekoga, ki se sooča z depresijo, mnogo njih s strahovi, pol Slovenije pa bi našlo tudi kup narcisov. Ja, vse to lahko opazimo. Ampak vsa ta razvrščanja pa še zdaleč niso edina. Dodali smo jim že mnogo novih kategorij, ki pa kot vsaka »novost« postajajo čedalje bolj »moderne«.
V eni izmed slovenskih revij sem povedala nekaj zanimivosti o prihodnosti zvez. Povedala sem, da če smo do danes »poznali« geje in lezbijke, če smo kot nekaj normalnega sprejeli osebe, ki se rodijo v »napačnem« telesu in spremenijo spol, potem nas čaka enaka pot sprejemanja tudi za osebe, ki se ne morejo, niti nočejo odločiti za spol. Torej osebe, ki so dejansko ono, ne želijo biti opredeljene z ničimer. Načeloma nimajo niti potrebe po partnerstvih niti po otrocih. Kar je morda nekako logično, saj partnerstvo temelji na spajanju dveh »nasprotij«, ki skupaj tvori »popolno« celoto in posledično rojeva novo. Kaj pa naj nekdo, ki je in ima že VSE, še potrebuje?
Naj zelo poudarim, da v tem pisanju nikogar ne primerjam. Niti ne ocenjujem, še manj sodim. Samo razmišljam in vas vabim, da razmišljate z menoj. Če smo vsem »zmedenim« posameznikom nekoč rekli, da »iščejo svoje mesto pod soncem« in pri tem mislili na to, da niso vedeli, katero šolo, službo ali partnerja nasprotnega spola si izbrati, smo danes napredovali. Prišli smo že tako daleč, da se dopušča posameznikom, da ne vedo, kaj bi bili po spolu. In to je velika razlika. Ali si sploh predstavljate daljnosežnost in obsežnost omenjene družbene spremembe?
Zelo nevarna je ta naučena in podtaknjena »prijaznost«. Pa »razumevanje« in »sprejemanje«. Besede strpnost, odprtost, dojemljivost, enakovrednost, enakost in enakopravnost bodo kmalu dobile nove in nove razsežnosti. Ampak mislite si, kar si hočete … ali si lahko odgovorite, kje se ta širina sprejemanja konča? Saj v tujini je tudi ponekod sprejeto, da so ženske zakrite. Zakaj ne bi bile povsod? Nekaterim je všeč mladoletno meso … nekaterim celo otroško … nekaterim živalsko … Dogovorjena poroka?
Prav tako smo vsi spremljali transformacijo Michaela Jacksona. Iskal je srečo in pomiritev sam s sabo. Menite, da jo je kdaj našel?
Razmišljam, ali je hkrati blagodejno in nevarno širiti obzorja preko vseh meja, ne da bi pred tem vedeli, kaj vse to lahko prinese na dolgi rok. Pa morda niti ni vprašanje, kaj si kdor koli misli o vsem tem. Bolj je vprašanje, ali si sploh kaj misli o tem. Naj obrazložim.
Vzemimo za primer nizozemsko moško-žensko miss. Na ženskem lepotnem tekmovanju je torej zmagal moški, ki se je preobrazil v žensko. Vprašanja, kot so, kaj je prav in kaj ne, kaj je pravično, kaj je, kakšne so norme, pravila … to je celo sekundarnega pomena. Skrb vzbujajoče je naslednje. Ne tisti, ki so strogo proti in gredo »v luft«. Niti ne tisti, ki se v celoti prijazni in dobri borijo za pravice vsega in vsakogar.
Nevarni so tisti, ki jim ni mar in se na vse velike premike ne odzivajo. Vseeno jim je, menijo, da jih to ne zadeva, da je to daleč stran od njih, da oni ne bodo doživeli »velikih sprememb« in jih zato ne zanima. Ko sem glede te novice malo pobezala okoli sebe in čakala na povratne informacije, sem bila presenečena. Na navadno vprašanje »Hej, ali si slišal … si videla …«, sem dobila odgovor: »Aha, aja, to. Ja, pa kaj se pa ti s tem ukvarjaš, a ni vseeno? Pač eno tekmovanje in imamo zmagovalca. Sodniki že vedo, kaj bi se jaz sekiral/a.«
Vsaka stvar v naših življenjih nekaj pomeni. Blizu ali ne blizu nas. Ker se vse slej ko prej preprede povsod. Vse za nekaj velja. In to, da so ljudje že kar apatični, kratkovidni in neskončno prilagodljivi, ni nujno dobro. Zato, ker to ne izvira iz resničnega sprejemanja ali »mar mi je« zavedanja. Ti odzivi izvirajo iz zmedenosti. Toliko je vseh novosti in sprememb, da jim ne sledijo več. In če nam ne bo mar za eno stvar, nam ne bo niti za drugo. Torej smo enako nereaktivni, ko na ženskem tekmovanju zmaga »moški« ali ko se stvari dražijo.
Enako nereaktivni, ko bomo otrokom do tretjega leta v prihodnosti govorili »ono«, dokler se ne bodo sami odločili, kaj si želijo biti. Enako nereaktivni, ko bomo namesto skladov za šolanje ustanavljali sklade za omogočanje spremembo spola svojim otrokom ali ko bomo ves zdravstveni in šolski sistem dali na on-line sistem, ki ga bo vodila umetna inteligenca. In enako reaktivni, ko si bomo z danes na jutri lahko rezali ude in si namesto tega zaželeli prišiti … ne vem … del iz titana? Živalski ud? Plastiko, ki se ujema z najljubšim super junakom? Če menite, da to še ne obstaja, se močno motite. Prav tako kot obstaja paraliziran um. In tega poseduje kar velika »sredinska glavnina« človeštva. Naj vam bo mar.
Še enkrat. To ni stvar lepotnega tekmovanja. To je stvar tektonskih premikov človeške družbe. Za katere še ne moremo vedeti, kam nas peljejo. Zagotovo vem le, da je zdrava neka zlata sredina. In to je, da smo dojemljivi za spremembe in novosti, pa jih vendar ne sprejemamo nepremišljeno in odprtih rok. Ne glede na vse. Vse okoli nas je namreč ogromno modernih trendov, ki zaposlujejo nas in naše otroke. Medtem pa lahko sistemske »plezalke« nemoteno in neovirano prepredajo zdravo družbeno drevo. Pri tem se zavedajmo, da plezalke niso »sožitnice«. So »pogoltnice«.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologija: https://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikar: https://tjasaravnikar.si/
