Slovenija potrebuje močnejše in odločnejše politike
Dobro leto dni nazaj sem v oddaji Ura moči na Planet TV napovedal, da bo dr. Robert Golob proti koncu svojega mandata verjetno ena najbolj osovraženih in preziranih političnih figur novejše slovenske politične zgodovine. Kot kaže danes, je na dobri poti k uresničitvi moje napovedi.
Ideologom tranzicijske levice je uspelo sovraštvo do desnice globoko vsaditi v srca. Predvsem bolj počasi razmišljujočega dela slovenskih volivcev. Po sistemu “samo da ni Janša” jim je uspelo na površje naplaviti in tudi izvoliti “svobodo”. Danes smo, po Cerarju, Bratuškovi in Šarcu, ponovno pred tem, da jim bo njihov “novi” obraz dobesedno eksplodiral v … obraz.
Človek, ki si s tako lahkoto zase omisli milijon nagrade za “dobro” delo v državnem monopolistu, nima samo problem preživetja. Iz njega veje prepričanje, da mu pripada vse. Država, proračun, svet, celo Bog se ob samozavestnih nastopih zdi zgolj nekakšen uporaben idiot za potrebe po njegovi meri. (uporabno) Namesto, da bi pokazal malo ponižnosti tudi pred drugo polovico dveh milijonov državljanov, katerim naj bi po definiciji položaja služil, situacijo izkorišča za nekakšen viteški pohod s post-komunističnimi parolami o fašistih ter s poceni populizmi o največjih, najboljših in takoj-jutri ukrepih, ki se potem zgodijo ob svetem nikoli.
Psi lajajo, karavana gre dalje
Kar je pri tem res zastrašujoče, je vsaj dvoje. Najprej, koliko ljudi je v Sloveniji tako zlahka pripravljeno prodati prihodnost svojih otrok za tako prazne obljube ter kako gnil preiskovalni in sodni sistem smo uspeli razviti v času po osamosvojitvi.
V javnosti je sicer veliko govora o “prodani” novinarski srenji za piškotke na levici. Da naj bi bili novinarji krivi kar za vse. Za marsikaj so res, ne pa za vse. Preiskovalnim novinarjem je v družbi namenjena zgolj vloga “psa čuvaja”. Da z “laježem” tj. z razkrivanjem, opozarjanjem in potem z močjo mnenja javnosti silijo k odgovornemu ravnanju vse, ki jih zadeva ti. politična odgovornost.
Brez aktivne vloge organov pregona in potem sodnega epiloga je vse skupaj zgolj pisanje in govorjenje v prazno. Psi lajajo, karavana gre dalje. To opažajo celo Golobovi volivci, kljub temu, da se še vedno javno zgolj prizanesljivo nasmihajo in gledajo stran. Zaenkrat. Odzivi na omrežjih ob aferi Ajanović Hovnik to potrjujejo.
Fotopub in čakalne vrste pri ortodontu
Kje je danes npr. afera Fotopub? Novinarji so vendar opravili svoje delo, javnost zgodbo pozna in terja razjasnitev. Si predstavljate, da bi bila vaša hči zadrogirana privezana na radiator kot spolna sužnja? Glavni protagonist pa se mirno sprehaja po Ljubljani, oškodovanke se zakrivajo pred javnostjo, njegove prijateljice in prijatelji pa naprej mirno ministrujejo po kulturi, delu, socialnih zadevah in solidarni prihodnosti. Kaj s tem družbi sporoča policija in sodni sistem? Kaj slovenska vlada?
Kam je šlo 500 milijonov, ki jih je Bešič Loredan usmeril v nekakšen “test” zdravstva? Ima vaša stara mama kaj hitrejši dostop do zdravnika ali pa vaš sin do ortodonta? 500 milijov evrov, pa se nikomur ne zdi vredno nič preiskati? NPU, kaj vendar počnete? Danes že bivša ministrica Ajanović Hojnik je, po navedbah v oddaji Tarča, zelo dobro vedela za skoraj 900 tisoč evrov, ki so bili kanalizirani v “njene” nevladne ponikalnice javnega denarja. Koliko ga je bilo tako posesanega v preteklosti? Bo to kdo preiskal in koga kaj obtožil, ovadil ali je zdaj, ko je ni več, že vseeno?
Je res Golobova pisarna v stavbi Gen-I nedotakljiva?
Zakaj je že v proračunu pripravljen denar za iztis malih delničarjev iz elektro podjetij? Da se bo nekdo po politični (ne)karieri vrnil v vrh energetike in se ustoličil tam za vse večne čase z nekakšno hibridno zasebno-javno zgodbo brez konkurence? Na vrh javnega monopola brez možnosti nadzora, ker je “zasebno” podjetje?
Ali ste tudi vi že slišali za govorice, da je Golobova pisarna v Gen-I zaprta in nedotaknjena od dne, ko se je odpravil v politiko in da čaka nanj, ko se bo vrnil tja?
Pozor, Gen-I je državno podjetje in ne privaten fevd! Kaj delajo organi pregona okoli zgodb Gen-I po Balkanu? Novinarji so zgodbe razkrili. Planetu TV in uredniku Mirku Mayerju se je lani marca očitalo, da se gre desničarsko propagando in načrtno uničevanje “velikega genija” Goloba. V resnici pa je medij samo opravljal svoje delo. Koliko so ga drugi mediji, lahko danes špekuliramo. A govoriti o tem, da za zgodbo ne vemo, ni pošteno do novinarskega ceha. Še vrabci na sosedoven drevesu se krohotajo ob pravljicah o ukradeni identiteti v Romuniji. Kaj so storili organi pregona? NPU, Policija, tožilstvo?
Medtem slovensko pravosodje še vedno čaka na 600 eur povišice. Ob spremljanju delovanja nekdaj sodnice in trenutne predsednice Državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, bi morali med pravniki zvoniti vsi alarmi. Ne zaradi plesa na rdeči preprogi in drugih eskapad. Zaradi njenih “pravniških” potez pri vodenju sej in z mnenji Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora. Javnost hitro pride do sklepa, če nam sodi takšen kader, potem nam itak lahko samo še Bog pomaga. Pa še moti se ne veliko. Dodajmo še predsednika Ustavnega sodišča Accetta, ki mirno javno razglasi, da njegovo sodišče ni sposobno odločiti o novem (ustavno spornem) zakonu o RTV Slovenija. Kaj naj si ob tem mislimo navadni državljani?
Ona je že šla, kdaj bo šel tudi on?
Menim, da bi se Robert Golob in njegova ekipa morali čim prej umakniti iz politike. V dobro nas in njega samega. Kaos, ki ga povzroča ta vlada, postaja vedno težje obvladljiv. Gre za jasen pokazatelj, da Golob ni ne sposoben in ne dorasel vlogi prvega ministra v državi. Saj to veste, da je vseh pet odstopljenih ali odslovljenih ministrov bilo iz Gibanja Svoboda? (Bobnar, Bešič Loredan, Šinko, Brežan, Ajanović Hovnik.) Kakršen predsednik, takšna ekipa. Isti ptiči skupaj letijo.
Če damo na stran vse govorice, posmeh in šale, ki krožijo glede njegovega vladanja s Tino Gaber, če zanemarimo velike besede, ki jih iz njegovih ust poslušamo praktično ob vsaki potezi vlade in se že po nekaj dneh izkažejo za prazne, če zanemarimo, da bodo ljudje s povprečno plačo v letu dni ob skoraj pol neto plače (izračun v časniku Finance) zaradi njegove ihte uničevanja vsega, kar je bilo pred njim v času Janše, če zanemarimo njegovo retoriko delitve slovenske naroda na naše in fašiste …
… če zanemarimo vse to …
… bi ga morala samo eskapada, ki si jo je privoščil s podporo aktivistki ekstremističnega levičarskega Inštituta 8. marec Sari Štiglic, ki je uničevala zastavice na shodu Za življenje na Kongresnem trgu v Ljubljani, stati premierskega mandata.
Predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar je, za razliko od Roberta Goloba, jasno in po moje tudi upravičeno posegla v javno razpravo ter zaščitila svobodo izražanja. Jasno se je izrekla in tudi ukrepala proti vsiljevanju in netoleranci do drugače mislečih. Obsodila je takšno komunikacijo in izključila omenjeno aktivistko iz njenega posvetovalnega telesa. Ob tem je zelo jasno povedala, da podpira pravico do splava, ne podpira pa nasilne komunikacije in takšnega vsiljevanja stališč.
Robert Golob je nasilno aktivistko podprl. Podprl je uničevanje in nasilno vsiljevanje svojega mnenja drugim. Podprl je logiko “ulice”.
Slovenija nikoli ni postala zares demokratična in svobodna. Zlo socialistične diktature se je zgolj pritajilo za nekaj let zato, da je preživelo. O tem se lahko danes, dobrih 30-let po osamosvojitvi, verjetno počasi strinjamo že vsi. Ker vsaka diktatura sčasoma vodi v vedno večjo represijo, nam danes že čisto odkrito vladajo levičarski črnosrajčniki z ulice, ki imajo cilj utišanje nasprotnikov in prilagoditev demokracije. Pozor, njihov cilj ni anarhija!
Pravi cilj slovenskih kaviar socialistov z ulice
Njihov cilj je ureditev države izključno po njihovi meri. Tako, da imajo zagotovljene stolčke, pripadajoče apanaže in lagodno življenje za vse večne čase. Gre namreč za kaviar socialistične črnosrajčnike, ki dopoldne profesionalno sesajo državna sredstva v okviru nevladnih organizacij, popoldne kričijo po Ljubljani: “Dol s kapitalizmom!”, čez vikend in poletje pa hodijo na “zasluženi” dopust z iPhonom in Louis Vuitton kovčki v rokah. Na Instagramu jih ne vidimo med razdeljevanjem hrane v centru za brezdomce, med zlaganjem drv starejšim in pomočjo obnemoglim po kmetijah. O ne! Vidimo jih na večerjah s svečkami, penino in kaviarjem, na dragih eksotičnih lokacijah, v dragih oblačilih, praviloma posnete z najnovejšim iPhonom, v originalnem Gucci ovitku.
Slovenija jutrišnjega dne zahteva bistveno bolj odločne in klene politike. Pripravljene na spopad. Ne zgolj s propagandisti po medijskih hišah doma in v tujini, temveč tudi z resno družbeno reformo in povratkom zaupanja v pravno državo. Medtem, ko Golob kar javno podpira legalizacijo nezakonitih migracij (izjava ob obisku v Granadi) in medtem, ko se “jedrna Evropa” tj. Nemci, Italijani in Francozi utapljajo v migrantskih tokovih in težavah, ki jih to prinaša s seboj, Polska, Češka in Madžarska tega problema preprosto nimajo. Njihovi politiki znajo udariti po mizi tudi v Bruslju ali v OZN, ne glede na posledice. Za njihov narod in državo gre vendar. Takšne potrebujemo tudi v Sloveniji. Takšne, ki razumejo Slovenijo, slovenske posebnosti, predvsem naše prednosti, nevarnosti in priložnosti. Woke servilnosti je preprosto dovolj.
