Razglasili novo biblijo vzgoje in novodobne zapovedi
Starši se moramo zavedati predvsem ene stvari. Ne glede na to, kakšni smo. Točno ta trenutek je naš otrok točno takšen, kakršnega smo ustvarili ali dovolili, da je bil ustvarjen. Vse ostalo je zatiskanje oči. Pri tem pa takoj dodajam še naslednje. Nikakor ni otrok tisti, ki nosi to odgovornost. Prav tako se nič ne dogodi od včeraj do danes. Pogoji in nastajanje otroka, ki bo nekega dne potreboval pomoč, se kuhajo že dlje. Pripravljajo se vse od trenutka, ko je bil rojen, celo spočet. Dejansko je otrok pištola v rokah odraslih. Večina se tega ne zaveda ter jih vzgaja in jih upravlja, kot da bi v rokah gnetli nenevaren, nezahteven in zabaven plastelin. Ja, trdim, da bore malo staršev dejansko ve za, kaj gre in kako naj vzgaja svoje otroke.
Starševska uspešnost
Seveda nam ne gre zameriti, saj smo bili enako vzgajani tudi sami. In starševsko uspešnost bi opisala nekako takole. Večini uspe po spletu srečnih in naklonjenih okoliščin v tej vlogi. Pomeni, da so njihovi otroci po dokaj »mirnem« odraščanju zrasli v dokaj nezahtevne in nefrustrirane odrasle, ki se dojemajo kot zadovoljni, ali pa so se naučili hudo dobro prikrivati in nadzorovati svoj manko. Vsi ostali pa že prej, nekje na poti odraščanja njihovih otrok trčijo ob progo, na kateri bodo morali zavihati rokave in se začeti učiti preskakovati ovire.
To ni nič slabega, nenavadnega, groznega ali nepremostljivega. To je del starševstva. To je posledica napak, predsodkov, morda izkrivljenih predstav in lastnega manka, ki smo jih vnesli tudi v to vlogo. Prav tako nam niso hodila v dobro pomanjkljiva znanja in izobraževanja s področja starševstva. Na primer, učijo nas, kako otroku zamenjamo plenico. Pa nas tudi kdo nauči, kako naj se odzovemo, ko nam bo prvič v obraz zakričal odločen »ne, ne bom«? Žaljivko ali kletvico? Kako naj se odzovemo in kaj naredimo, če se ne bo držal dogovorov? Zamujal? Ponočeval? Se izogibal? Razgrajal v šoli? Zanemarjal domače živali? Odgovarjal dedku in babici?
Nova znanja
Starši se v čedalje večjem številu obračajo po nova znanja. In prav je tako. Ne, ker bi bilo z njimi karkoli narobe, ampak ker morajo začutiti novo miselnost. Nove zapovedi novodobne vzgoje. Le-te na začetku morda prinašajo malo slabe volje, na daljši rok pa predvsem ogromno olajšanje in učinkovitost. In kaj je tisto, kar starše najbolj vznejevolji? Dejstvo, da nikoli ni izziv otrok, kot zmotno menijo, temveč oni sami. Zavedati se moramo, da so otroci zgolj starševa kumulativa. Da bi torej lahko pomagali otrokom in jih spravili v red, je treba najprej v red spraviti starše. Starš je tisti, ki mora biti dovolj uravnovešen in močan za oba. No, v prvi vrsti zase in potem še za svojega otroka. Zavedati se torej moramo, da nihče, ki dela z otroki, jih ne more »popraviti«. V resnici je treba »popraviti« starše. Ampak pozor, še enkrat. To ni kritika, je le golo dejstvo.
Staršem je velikokrat brez potrebe nerodno. Ni tako nenavadno, da pri sebi ne prepoznamo ranjenih vsebin, ki soustvarjajo novo bitje. Če svoje slepe pege prepoznamo, pa nemalokrat menimo, da le-te na naše najmlajše ne bodo vplivale. Ali pa celo nasprotno. Velikokrat v silni želji, da bi bilo z našimi otroki drugače, kot je bilo z nami, zaidemo v drugo skrajnost. Skratka, vsi se učimo biti starš. Najbolj pomembni pri tem pa sta dve stvari. Koliko energije v to vložimo in zavedanje, da moramo najprej začeti pri sebi.
Nesmiselnost sistema
Od zdaj naprej boste zagotovo prepoznali nesmiselnost sistema. Opazili boste, da se neprestano piše o otrocih. Kakšni so … kako se obnašajo … nasilje tu … grožnje in pretep tam … Kje pa so starši? Kdaj bodo oni vabljeni na »zatožno klop«? Kdaj bodo obvezne vsebine za starše?
Še enkrat pišem z vso možno naklonjenostjo in dobronamernostjo stavek: zadovoljen otrok, katerega potrebe so zdravo ter primerno (po)tešene, v sebi ne prebudi odklonskega vedenja. Pravilo pa seveda sega v vse smeri. To pomeni, da je treba nekemu otroku nuditi več, drugemu manj. Zdaj tega, zdaj onega. Proces vzgoje zahteva izjemno vključenost in prisotnost otroku najpomembnejših oseb.
Skrajni čas je, da se zamislimo nad svojim načinom bivanja. Da prevetrimo vizije, ki jih gojimo o sebi nasploh, o sebi kot o staršu, o svojih otrocih, o družbi prihodnosti. Prepoznajmo in priznajmo svoj manko in ga s ponosom raziščimo. S tem največjo uslugo delamo ravno svojim otrokom. Pri tem pa pomnimo, da bližnjic ni. Otroci zavohajo pristnost in prezirajo polovično držo, narejenost in šibkost. Zagotovo pa je prav tako lažje kasneje popuščati vajeti dosledne vzgoje, kakor jih šele (pre)pozno začeti zategovati.
In to smo dolžni narediti. Se naučiti. Se poglobiti. Ker smo vendarle starši. Kdo pa bo? Otrok? Njim smo z neskončno možnostjo izbire že tako na ramena naložili preveliko breme. Kar malo žalostno, da se zanašamo na njih, da bodo bolj pametni od nas. So lahko samo otroci?
Tjaša Ravnikar
O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna manegerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn pa je na voljo TUKAJ.
Umologija: https://www.umologija.com/
Tjaša Ravnikar: https://tjasaravnikar.si/
Opomba: Stališča avtorice niso nujno tudi stališča Uredništva
