Osebnostni razvoj: Motivacija – kako se motivirati

Star rek pravi, da ko ti je za nekaj res mar, vstajanje zjutraj ni problem. No ja, recimo da res pri najpomembnejših stvareh. Pri malo manj pomembnih, pa zna biti včasih precej zanimivo.  

Včasih se res ni težko motivirati. Kar naenkrat se znajdemo v vrtincu dogodkov, polni energije, volje in pripravljenosti na dejanja, o katerih drugače ne bi niti upali sanjati. Drugič pa … no ja, hodniki odlašanja postanejo tako temačni, da je zanimivo vse drugo le dokončanje projekta ne.

Pri poizkusih definiranja motivacije je dandanes daleč najbolj popularna definicija, da gre v bistvu za voljo storiti (dokončati), kar smo si zastavili. Gre torej za nekakšen nabor psiholoških dejavnikov, ki vodijo k dejanjem.

Steven Pressfield v svoji knjigi “The War of Art” [2012] poda nekoliko manj znanstveno, a nič manj zanimivo definicijo motivacije. Pravi: 

“V nekem trenutku bolečina NE NAREDITI postane večja ob bolečine NAREDITI.”

Torej, v nekem trenutku nam je lažje stopiti iz cone udobja in nekaj spremeniti, kot pa ostati tam in ne narediti nič. Lažje je iti ven v svet, delovati in se izpostavljati prepihu dogodkov, kot pa še naprej mirovati, gledati televizijo in se valjati po kavču. Zdi se nam lažje klicati ljudi, jih spraševati, če bodo kaj kupili od nas ter ob tem pogosteje občutiti grenkobo odgovora “ne”, kot pa občutiti grenkobo po pogledu na naš prazen bančni račun.

Res je, vsaka odločitev ima svojo ceno. Vendar pa je takrat, ko smo motivirani, to ceno lažje plačati. Lažje namreč prenašamo nelagodje ob našem delovanju, kot pa bolečino, če ne storimo nič.

Pri motivaciji gre torej za korak čez mentalni prag. Čez točko, ko postane postane bolj boleče ne narediti, kot pa narediti. To se nam pogosto zgodi šele po daljšem obdobju odlašanja, v zadnjih trenutkih pred končnim rokom za dokončanje.

​Pri motivaciji je tudi zelo zanimivo, da pogosto postanemo motivirani šele POTEM, ko že začnemo z delovanjem in ne prej. ​Dandanes je vsepovsod okoli nas polno raznih knjig, video posnetkov, predavanj itd., ki nas želijo motivirati.

Vendar pozor!

Mnogi zato zdrsnejo v napačno prepričanje, da bodo bolj motivirani zgolj tako, da bodo spremljali zgoraj omenjeno. Torej, šli na kakšno motivacijsko predavanje, prebrali knjigo in podobno. Do določene mere imajo seveda vpliv tudi takšna udejstvovanja. A če želite narediti resen korak naprej, morate preiti iz omenjene PASIVNE oblike motivacije v AKTIVNO.

Naj v podporo temu zapisu omenim vsaj eno od lastnih izkušenj in sicer gre za obiskovanje fitnes kluba.
Pogosto me kdo vpraša, kako za vraga se mi da 3x tedensko (pon, sre, pet) ob 6h zjutraj v fitnes. Vsak teden, vsak mesec, ne glede na dež, sneg, sonce, mraz itd.
Moj odgovor? Tako, da vstanem, se oblečem in grem. Seveda se tudi meni ni vedno dalo. A dokler o tem razmišljaš iz tople postelje, ko zunaj piha mrzel veter pomešan z mrzlim dežjem, je težko.
Ko pa bolečina, ki je posledica utrujenosti po delu z ljudmi in pogleda na kolobarje špeha okoli pasu postane prevelika, je “žrtvovanje” tople postelje pravzaprav zelo majhna žrtev. 

Že Newton je pri svojih zakonitostih izpostavil, da bo telo, ki se giblje, težilo k gibanju. Ko enkrat torej začnemo delovati, je lažje ostati v delovanju, kot pa prenehati in kasneje spet poizkušati znova z delovanjem.

Naj za konec tega prispevka omenim še sledeče: večino motivacije potrebujemo na začetku. Upor je največji, dokler se delo ne začne. Ko pa enkrat pričnemo z delovanjem, bo napredek veliko bolj naraven, kot se sprva zdi. Povedano drugače, zaključiti je običajno veliko lažje, kot pa začeti.

Torej je ključno, da sploh začnemo. A kako?

Večina ljudi troši bistveno preveč časa in energije na napačnih delih procesa doseganja ciljev. Pri Delta metodi zagovarjamo “avtomatizacijo” prvih korakov. Pri mojem delovniku in vključitvi “sitne dejavnosti” tj. fitnesa se npr. obnese 3x tedensko, zjutraj ob 6h. Na takšen način namreč lahko lažje strukturiram tudi preostali del dneva tj. kdaj imam potem čas za tuširanje, prve sestanke itd. Enako velja npr. tudi za prodajo. Če nimate sistema, kdaj klicati stranke, kdaj se dogovarjati za predstavitve in kdaj si delati zapiske, boste večino časa preživeli v razmišljanju o vsem tem in v bistvu ves čas igrali loterijo, da boste nekaj že zadeli. Nekoč.

Vzpostavitev urnika dejavnosti se sliši kar nekako preveč preprosto. Vendar pa vzpostavlja rutino. Vzpostavlja okvirje, znotraj katerih lahko dejansko živijo vaši cilji. Vzpostavlja navade, ki potem služijo za presojo rezultatov. Če rezultati niso dobri, ni vedno potrebno menjati celotne rutine. Pogosto je dovolj le označiti slabe navade, jih ustrezno prilagoditi ali zamenjati in proces postane čez noč zgodba o uspehu.

Ne čakajte na motivacijo ali navdih. Zastavite si urnik in ustvarite si svoje zmagovalne navade. Prav to je razlika med profesionalcem in amaterjem. 
Profesionalec si zastavi urnik in se ga drži, amater pa čaka na navdih in pravi trenutek.

Srečno!

Edvard Kadič

vir Foto: Pexels

ByAdmin

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja