Komu naj se žrtve sploh pritožijo?
Od časa, ko nam je naganjal strah v kosti kovid pa do danes, ne mine teden, da ne bi skuhala drobnjakovih štrukljev ”na žup” in prisluhnila sogovornikom, ki pridejo na obisk. Zadnje čase se dogaja, da se v naši Ljerkini sobi, v kateri se srečujemo, marsikdo tudi zjoka. Imam občutek, da toliko mobinga, kot ga je zadnje čase po različnih službah, nekoč ni bilo. Tisti, ki se izživljajo nad ljudmi, niso le manipulatorji, so sadisti, sociopati v najslabšem pomenu besede.
Komu naj se žrtve pritožijo?
Na koncu koncev strti in razočarani spoznajo, da nikomur. Ko se razve, kdo je tisti, ki ljudi maltretira, se zgradi zid molka. Kot da bi se tudi tisti, ki bi morali ukrepati, ustrašili? Ne pravijo zastonj, da če daš bedaku v roke moč in oblast, ju bo ta izkoristil. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo začel znašati nad podrejenimi. Seveda ne nad vsemi, le nad tistimi, od katerih ne pričakuje kakšnih dolgoročnih koristi. Veliko teh, ki jih na delovnem mestu ponižujejo, imajo družine. Pa ne le to: imajo kredite za nakup stanovanja in hiše, tako da si izgube službe ne morejo privoščiti. Molče trpijo in goltajo antidepresive.
Molk
O teh sociopatih, ki se izživljajo nad podrejenimi, se bolj malo govori. Če bi začeli raziskovati, bi kmalu spoznali, da jih tudi v preteklosti ni manjkalo. Spominjam se enega, osebno sem ga poznala, ki je njega dni ženske izsiljeval s spolnostjo. Kadar se mu je zdelo, da bi kakšna od delavk rada napredovala, ji je ponudil ”pomoč”: “Ob sedmih se dobiva pri mostu čez reko. Če se boš dobro odrezala, bo tvoji prošnji ugodeno, če ne, boš šla pa sekrete pucat.” Nek drug tovariš pa je celo izjavil: “Tista, ki je pametna in mi bo ustregla, bo hodila naokoli v pelc montlnu!”
Še ena zgodba
Starši, ki na delovnem mestu doživljajo šikaniranja, o njih doma, pred otroki, molčijo. Če se zaradi nemogočih razmer v službi vdajo alkoholu, morda v pijanosti kdaj omenijo, koga od nadrejenih bi bilo ”treba ubit”. Drugega pa ne. Žal smo Slovenci tiste sorte, ki raje molčimo in upogibamo hrbte, kot bi se branili.
Tone mi je povedal tole zgodbo: “Bil sem v osmem razredu, ko so nas peljali v neko tovarno pohištva, kjer je delal tudi oče. Tam je bil navaden delavec, če lahko tako rečem, a mama in babica (njegova mama) sta njegovo delovno uspešnost, priljubljenost in pomembnost kovali v zvezde. Odraščal sem v prepričanju, da bi tovarna brez očeta propadla. No, ko smo prišli v tovarno, sem ga hotel poiskati in sem se zato ločil od skupine sošolcev.
Kar naenkrat sem v lakirnici zaslišal kričanje in zmerjanje. Tisti, ki je bil glasen, je pri tem uporabljal tudi zmerljivke in zelo grde besede. Ves prestrašen sem se umaknil za neke stalaže. Čez nekaj trenutkov pa me radovednost le premaga … Z odprtimi usti sem zijal v prizor, ki se je za vse večne čase vtisnil v moj spomin: tam je stal moj oče v zelo ponižni drži, sklonjenih ramen. Gledal je v tla in niti trznil ni, ko se je mojster drl nad njim in ga zmerjal. Trajalo je nekaj časa, da sem prišel k sebi. Na skrivaj sem se izmuznil in zapustil tovarno. Nisem hotel, da bi oče zaslutil, da sem bil priča ponižanju, ki ga je doživel.
Nekaj let kasneje
O tem dogodku z očetom nisva nikoli govorila. V tej isti tovarni sem se po koncu študija zaposlil in čez nekaj let sem postal tudi vodja obrata. Nikoli, ampak res nikoli, se nad delavci nisem znašal kot žival. Če je prišlo do težav, sem se s krivcem zmeraj pogovoril na štiri oči. Sankcioniral pa sem tiste, ki tega niso bili zmožni. Očeta, ker je bil zelo dober človek, sem neizmerno spoštoval. Še bolj pa bi ga, če bi svojemu nadrejenemu takrat, ko se je ta nečloveško drl nad njim, dal eno na gobec. Pred svojimi otroki sebe nisem nikoli idealiziral. Povedal sem jim, da se mi dogajajo tudi slabe stvari, to pa zato, ker sem človek. In noben človek ni idealen, pa če je še tako dober in popoln.
Za konec
Pogosto se dogaja, da so šefice hujše od šefov. VIR. Ob vsem, kar slišim, se sprašujem, kje je tako opevana ženska solidarnost, o kateri tako radi govorimo? Ni jih malo, ki so zaradi šikaniranja pristali na psihiatriji. Je v tem, da zlomiš ranljivega človeka, res toliko užitka, da se verbalnemu nasilju ne morejo upreti in gredo ”do konca”? Nekoč so rekli, da fizični udarec manj boli kot ”psihiranje”. Iz lastnih izkušenj in tudi iz pripovedovanj vem, da so imeli prav.
