Jesen razkriva svoje pajčolane, naj ne gre mimo nas
Pod nogami šelesti jesensko listje. Čudovita paleta barv, ni lepšega tepiha. Uživam in gledam. Počasi delam korake, samo, da bi se bolj zasidral v lepoti čudovitih barv. Šumenje mi je všeč. Skoraj se zaletim v mladenko, ki ima na ušesih slušalke in se prav tako sprehaja in gre svojo pot. Jesen, čudovita jesen.
Prepuščam se in vsak korak je drugačen, vsak pogled je nov. Vse je kot neverjeten film, kjer se barve pretakajo in mi dajejo veselje. Ne vem, kako naj opišem. Prijetna toplina, hladen veter me objame in ko se nagnejo drevesa, se barvitost listov še bolj približa. Vrhovi bukev in hrastov se priklanjajo. Smreke visoke, še vedno zelene barvno razgibajo rjavo rdeče barvne palete.
Učim se občudovanja, učim se poslušanja, učim se vsrkavanja vsega dobrega in lepega. Narava kozmos, vse nam je dano in darovano. Premalo spoštujemo in cenimo. Da, to rečemo. Še je čas, da se učimo občudovati, dokler imamo ta svet, ki ga v vsej polnosti ne moremo z našimi čuti niti dojeti. Tako čudovite melodije, toliko zvokov, instrumentov, toliko glasbenih utrinkov. Jih slišim, se učim poslušati ?
Ko vstopim v naravo, v gozd, ali kjerkoli sem v naravi mi je dana čudovita priložnost, da vstopim v odnos z naravo in se prepustim njeni govorici. Močna je, in v njenem objemu prejemam vse, kar potrebujem za življenje. To je moje veselo srečanje in to so svetli trenutki.
Najprej utihnem in poslušam. Veter rahlo ziblje drevesa, v ozadju hrup mesta, ali ceste. Bolj je zanimiva melodija vetra, ki zavija ob drevesih. Po gozdu pokajo veje, padajo, v vrtincu vetra se trgajo listi in mehko padajo na zemljo. Vse to je melodija, je pesem. Mehka je, čisto naravna glasba. Pomirja in razveseljuje. Narava pripravlja melodije, ki so vedno mehke, nežne tople. Ko kaplje dežja polzijo pa listih, šumijo. Kako je ta zvok mehak in daje mehkobo.
Pustite, da se vaša ušesa navadijo in osvojijo vse te glasove. Spočiti boste in vsak glas narave bo vašo notranjost umiril in razveselil. Glasba narave je najboljše zdravilo za mir in prebujanje svetlobe v sebi. V naravi vse zveni tako lepo, da je za človeška ušesa zdravilo.
V vsakem letnem času se narava obleče v novo obleko. Z njo se tudi mi oblečemo. Ko spomladi zagledamo svetlo zelene liste mlade bukovine, nas ta nežna svetlo zelena barva poboža in razveselimo se rojstva narave in pomladi. S tem rojevanjem v naravi se tudi mi rojevamo in naše telo raste z naravo. Hvala za rast in veselje pomladi. Dobro je, da se prepustimo razkošju zelenih trav, svetlih prvih cvetov. Z naravo živimo in smo. Ne moremo si predstavljati, da se ji izognemo, kajti v sebi bi ustavili rast.
Barva človeka prebudi, obudi. Barve v naravi so kot kri za človeško telo. Naj ne gre mimo nas barvitost neštetih cvetov, listov, dreves, grmovja, trav, zemlje, vej, bodičevja … Glejmo, pazljivo. Kaj vse vidimo, kaj nam je všeč? Povejmo si in če imamo nekoga, ki je z nami v naravi, podelite z njimi vaše izkušnje in trenutek lepot ob barvnem razdajanju narave. Vsaka barva govori in daje moč in energijo.
Vtisnite si v spomin barvne utrinke. Fotografirajte jih! Samo, da bodo ostali v vas, da vas tudi doma pogrejejo. Ko pride meglen dan in ko nastopi praznina, imate zapisano v spominu lep jesenski sprehod, ki vas vedno nagovori in spremeni vaše razpoloženje.
Ko veliko lepega doživimo je prav, da o tem spregovorimo in delimo z bližnjimi. Zahvalite se naravi, zahvalite se drevesom. Spoštljivo se naslonite nanje in jih objemite. Vsa narava je nam dana, da se je veselimo, da imamo lepo življenje. Odnesite list, vejo, kamen domov in pustite da vas ponovno nagovorijo in objamejo s svojo lepoto in čudovito enkratnostjo.
Ne pozabimo, da je naš nos tudi željan vseh darov zemlje in narave. Spomladi radi vonjamo prve cvetove, šmarnice, vijolice in še mnoge druge nežne rožice. Ko se naš vonj prebudi za vse, kar narava daje, so naši čuti vsi na delu. Naši pogledi, naše poslušanje in vonjave se prepustijo razdajanju gozda, polja, narave. Ali ni čudovito, da lahko okusimo in zaznamo to čudovito stvarstvo in se ga veselimo ? Človek je odprta posoda, ker imamo čute, smo odprti za vse, kar nam je dano. Vlivamo v naše telo in dušo.
Pojdimo v svetišče narave. Tam bomo našli prav vse, kar potrebujemo. V prvi vrsti narava ozdravlja, prebudi, osveži, daje moč in energijo.
Narava nam pove, da je svet vedno lep in svet. Naravni dogodki govorijo o tem, da je potrebno naravo spoštovati in biti pred njo in do nje ljubezniv. Narava je veličastna, ker ima toliko lepot, zato ji pripada izraz, da je svetišče lepega in svetega. In če se zavedamo, da je Bog živ, je najbolj jasna govorica njegovega ustvarjanja prav v naravi. Po naravi ima Bog človeka rad. Daje mu hrano, daje mu toliko darov, ki jih potrebujemo za vsakodnevno bivanje.
In na jesen, ko se narava odene v široko plato čudovitih žametnih, rdečih, rjavih barv, vsakemu ponudi barvo življenja. Vsakemu človeku pripoveduje zgodbo o rasti in lepoti, pa tudi minevanju. Vsak list, ki se izgubi v zemljo in jo obogati v prst, pa daje v prihodnjem letu novo življenje.
Narava nas ima rada, nas vzgaja spremlja, bogati. Ali se ji prepustimo? Njena govorica, njena glasba, njeni vonji so veličastni in budijo naša življenja. Zahvalim se za lepote narave in vse, kar doživljam, je pesem.
Foto: osebni arhiv