Izredne razmere – Voda vzela stotine življenj

Globoko spoštujem vse tiste, ki so tiho. Pa ne tako nasploh. Tiste, ki se nimajo časa širokoustit, se “kazat”, posegat po telefonih, se slikat in na ne vem koliko načinov dokumentirat, kako zelo človekoljubi so. Kako zelo jim je hudo ob vseh stiskah, ki so v zadnjem obdobju doletele mnogo ljudi. Seveda imamo tudi take, ki vse spremljajo z budnim očesom, žugajo s prsti, pametujejo, kritizirajo, očitajo, se pregovarjajo in podobno. Ne bom naštevala dalje.

Tisti, ki ima namen pomagati, to enostavno naredi. Brez velikega pompa in brez spremljave vseh dokumentiranj na družbenih omrežjih. Zakaj bi namreč lahko bilo pomembno, kdo vse je pomagal? Že dobro, da vemo, da imamo čudovitega soseda. Že dobro, da vemo, da se tudi na “žlahto, ki je strgana plahta” lahko zanesemo. Ali pa seveda vedeti, da imamo kup prijateljev, ki nam v času stiske stojijo tako ali drugače ob strani. Nekako pa ne razumem nečesa. Kaj točno imamo od tega, če se malo na družbenih omrežjih posnamejo takšni in drugačni naši “zvezdniki”. Malo navijajo tukaj, malo tam…govorijo o pomoči, se ponujajo, vzpodbujajo… je tudi to nekaj? Je to dovolj?

Danes mi oprostite prosim, ker si bom zaradi “izrednih razmer” dovolila, da bo kolumna malce drugačna. Predvsem v dveh postavkah. Bo bistveno krajša, kot bi bila sicer, saj sem tudi sama prijela za lopato in vile in “skidala” svoj, pa malo tudi tuj del stiske. Ne vem, morda bi morala narediti kakšno slikico. Ampak kaj, ko si nisem imela časa umiti las, se naličiti, urediti nohte ali se lepo napraviti. Hm.

In drugo, oprostite prosim za vse morebitne napake v besedilu, ker tokrat izjemoma besedilo ni lektorirano. Zaradi časovne stiske sem kolumno ustvarila na hitro in v duhu dogajanja. Zdaj na primer vsaj vidite, da jih ne tipkam na zalogo, temveč so ustvarjene sproti.

Hvala Bogu

Kakorkoli, hvala Bogu za vse, ki tiho in marljivo dlakocepijo na terenu. Hvala Bogu tudi za tiste, ki imajo močan glas, daljnosežen vpliv in se ga ne bojijo izkoristiti. Eh, no pa dajmo. Hvala Bogu tudi za vse tiste vmes, ki se radi kar tako malo vtaknejo v marsikaj. Svet je vedno potreboval maso “teoretikov”.

In kaj naj sploh še napišem? Morda to, kar je res. Da mi je hudo za vsa izgubljena življenja. Medtem, ko sem se tudi sama borila za eno, meni še posebej drago, je voda vzela stotine njih.

Človeška domišljavost je brez meja. In z gotovostjo naj za konec napišem naslednjo misel. Ne delajmo si utvar, da se lahko pogajamo z naravo. Niti, da smo tako zelo vplivni in mogočni, da s svojim početjem spreminjamo njeno delovanje. In vse dokler se bomo obnašali kot izgubljeni, ubogi reveži, jamrali kaj nas je doletelo… do takrat bodo sile udrihale. Človek se namreč ne zaveda, da se je ujel v pajkovo mrežo. In dokler bo le panično in nepremišljeno migal še bolj in bolj, bo čedalje bolj zlepljen. In tako lažja žrtev velikega pajka, pajkov in njihovih družin.

Narava ni zlobna. Narava nam nič noče. Zato je niti pogovorno ne personalizirajmo v zlobno teto, ki nas hoče kar tako malo pomesti z obličja. Pazimo z besedami in nehajmo biti namišljene bitke z neobstoječim sovražnikom. In bodimo globoko hvaležni za vsa življenja, ki so ostala. Pa srečno vsem ob ustvarjanju novih začetkov.

Tjaša Ravnikar

O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev.  Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologijahttps://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikarhttps://tjasaravnikar.si/

ByAdmin

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja