Damijan Murko, fotr in poslanstvo
Včasih se dan začne monotono, včasih pa prebereš kaj o Damijanu Murku. No, danes je bil že tak dan. Prebral sem, da je njegovo poslanstvo biti oče.
Ko sem se nehal hahljati ob tej trapariji in ko sem si po tej ‘novici’ le uspel skuhati čaj ter si ga dovolj prisebno prenesti s kuhinjskega pulta na mizico ob kavču, sem se nekoliko globlje zamislil.
Nič nimam proti Damjanu Murku.
Prav nasprotno. Res se mi zdijo stvari, s katerimi se preživlja, pogosto tudi traparije, ampak to je pač stvar mojega okusa, ki nikogar nič ne briga. Tako kot se mnogim zdijo tudi moje stvari verjetno traparije. Ga pa prav posebej cenim zato, ker za razliko od večine slovenceljnov, trdno vztraja na svoji poti. Ne pusti se zmesti, kulturno se zna pohecati tudi na svoj račun in človeško neumnost okoli sebe vztrajno kapitalizira.
Moj razmislek gre tokrat v ‘poslanstvo’ biti oče. Ali pa mati, saj je vseeno.
Preden si postal starš, si skratka delal karkoli si že delal npr. kopal jarke, razpravljal v parlamentu ali klikal v računalnik številke v nekem od boga pozabljenem računovodstvu, potem pa si na svet spravil svojega otroka in naenkrat izpolnil svoje veliko poslanstvo: biti oče.
A to je to? Ja, kul, no. Je lahko vse skupaj sploh še bolj plitko, da ne rečem McPotrošniško? Moram si skratka najti žensko (ali kar maternico), da bi mi rodila otroka le zato, ker sem jaz sam začutil, da bi se s tem odslej v življenju primarno – v imenu poslanstva – ukvarjal?
Ajajaj.
Razčistimo s pojmom poslanstva.
Kaj sploh je poslanstvo?
Poslanstvo je dodana vrednost, ki jo kot posameznik prispevaš temu svetu. To je tista tvoja dejavnost, ki te zares veseli, notranje polni in zaradi katere je ta naš svet za odtenek lepši in boljši. Nič več in nič manj kot to.
Je torej biti fotr res poslanstvo?
V to, da je moja naravna danost (govorim kot moški), proizvajati spermo, s čimer avtomatično posedujem sposobnost spočeti otroka, seveda tudi moje biološko poslanstvo, ne dvomim. Na ta način so-ohranjam človeško vrsto! Ampak … zakaj nam je narava potem dala tudi možgane ?
Tvoja naloga je, da s svojo dodano vrednostjo soustvarjaš okolje, kjer se lahko vsi skupaj ustrezno razvijamo. Ob tem pa je (tudi!) tvoja dolžnost (in seveda veselje) poskrbeti za otroka tako, da se bo lahko razvil v uravnovešenega posameznika, nekoč prepoznal svojo dodano vrednost svetu, z veseljem naprej živel ter (tudi) ohranjal in razvijal vrsto.
Podobna traparija so pogosti odgovori žensk na razgovorih za službo. Na kaj ste najbolj ponosni v življenju? Na svoje otroke. O jebemti no !?! Seveda je vsak normalen starš ponosen na svojega otroka, včasih bolj, včasih pa tudi manj. A če je to, da si dala noge narazen in na svet spravila otroka največ, kar se je v tvojem življenju zgodilo, je skrajni čas, da se zamisliš. Tudi nad dejstvom, zakaj ne dobiš službe po takem razgovoru. No ja, razen če niso v komisiji enako frustrirane babnice, ki so svojo nesposobnost in nikakršno samopodobo zreducirale na nebogljeno bitje, kateremu vsaj prvih nekaj let prav one seveda pomenijo cel svet.
Ko mi bo torej naslednjič kdo omenil, da je njegovo poslanstvo biti oče ali mama, bom seveda najprej vprašal, koliko otrok ima. Če jih nima za en mali avtobus, ga oz. jo bom kar takoj poslal v 3 p.m., nato pa z najboljšimi nameni predlagal obisk tečaja za izgradnjo samopodobe.
Glede na stanje v naši družbi, bi omenjeni tečaji morali biti tako ali tako subvencionirani, če že ne zastonj.
Pa lep dan Vam želim.
Edvard Kadič
Povezava na članek v Playboy.si: TUKAJ
