Dajanje nasvetov in osebna karizma
Motivi ljudi, ki se obrnejo name za pomoč pri razvoju osebne karizme, so zelo različni. Sicer vse druži nekakšen skupni imenovalec, tj. biti uspešnejši na svoji poti do cilja, vseeno pa se motivi nekoliko razlikujejo.
Od treme pri nastopanju pred ljudmi, preko želje po dopolnitvi znanja o delovanja človeške psihe, pa vse do želje po učinkovitejšem vplivanju na druge.
Prav slednjo, željo po boljšem vplivanju na ljudi, ljudje pogosto povezujejo z dajanjem nasvetov. Torej, povečati učinkovitost delovanja drugih tako, da jim govorimo, kaj in kako naj delajo.
Pravzaprav je zanimivo, da ljudje naravnost obožujejo dajanje nasvetov. O vsem, komurkoli, kadarkoli. Na nek način lahko precej suvereno zapišemo, da je mnenje drugih pravzaprav daleč najcenejša dobrina na tem svetu. Mnenje prijateljev, znancev, staršev, sodelavk … vedno je dovolj ljudi okoli nas, ki nam z neskončnim veseljem priskočijo na pomoč. Tudi če jih za njihovo mnenje ali nasvet ne prosimo. Neutrudno so nam sposobni dajati svoja mnenja in nasvete o tem, kako je treba kaj narediti, kako je treba kakšen problem razrešiti, kam je potrebno iti itd.
Mogoče si res lahko rečemo, da je to nekakšen del naše, človeške, narave. Vseeno pa je vsemu znanju in izobrazbi navkljub na trenutke prav grozljivo, kako malo ljudi se pri svojem deljenju nasvetov zanaša na dokazane trditve in strategije. Torej na takšne temelje, na podlagi katerih bi lahko upravičeno pričakovali spremenjeno obnašanje in delovanje ljudi v njihovi okolici.
Zamislite si…
Zamislite si sledeče: Sogovornik vam potem, ko ste mu svetovali ali zgolj povedali vaše mnenje o neki (problematični) zadevi, reče: “Jaaa, točno tako bom storil. Do smrti sem ti hvaležen za tvoje mnenje o tem. Nikoli več ne bom deloval drugače.” … Lepo, kajne.
Kolikokrat pa se vam je kaj takšnega že zgodilo? Verjetno ne prav velikokrat. Pravzaprav lahko s kar veliko gotovostjo zapišem, da deljenje nasvetov redko deluje. Še huje. Pogosto ima prav nasprotni učinek.
Pred kratkim smo med pogovorom s prijatelji, ob nedeljski kavici, poslušali prijateljico, ki je zavzeto razpravljala o hujšanju. V ospredju je bilo seveda pravilno prehranjevanje in podjetje, katerega pripravke in prehranska dopolnila navdušeno prodaja. Svetovala nam je, naj si na internetu preberemo sestavke o tem itd., pogledamo priporočila, mnenja drugih itd.
Verjetno nas ni bilo prav veliko, ki smo si potem res prebrali predlagane zapise in pregledali posnetke. No, jaz si jih že nisem.
A zakaj tako dobronameren nasvet ni dobrodošel?
Zakaj nasvete dejansko tako redko upoštevamo?
Raziskave kažejo, da se v trenutku, ko slišimo mnenje ali nasvet, na nek način začnemo obnašati samozaščitno. Kljub dobrim namenom svetovalca se ves čas bojimo, da bomo ob upoštevanju nasveta izgubili nekaj svoje svobode. Svojo svobodo pa želimo maksimirati (jo ohranjati) kljub temu, da je lahko nasvet dober in tudi dobronameren.
Zanimivo je, da se tega dejstva zaveda tako malo “strokovnjakov”. Vprašanje, ki se nam ob tem ponuja kar samo, seveda je, kaj pa potem deluje?
Kaj moramo torej narediti, da bomo lahko učinkovito vplivali na druge?
Če želimo resno in trajno vplivati na druge, se moramo premakniti s polja dajanja nasvetov na polje dajanja zgleda.
V polje osebne karizme
Za takšno trditev pa imam vsaj še en dober razlog. Gre za čredni nagon, kateremu ljudje še kako radi podlegamo. Ko namreč ne vemo, kaj storiti, pogledamo okoli sebe in običajno storimo tisto, kar počne večina ljudi.
Če je zgled pozitiven, navdihujoč, če nas podpira pri naših naporih (oz. vsaj mislimo, da nas), potem mu sledimo še z večjim veseljem. Iz tega sledi enostaven (in tudi že mnogokrat slišan) sklep: če želimo spremeniti razmišljanje in obnašanje pri drugih, se najprej sami obnašajmo in delujmo tako, kot si želimo za druge.
Razvoj osebne karizme je zagotovo prava pot do učinkovitega vplivanja na druge. Po mojem mnenju – he, he, he, kaj sem že dejal o mnenjih drugih? – verjetno celo edina, ki bo spremembe v življenja drugih vnašala trajno. Je pa tudi res, da je pot razvoja osebne karizme pravzaprav pot osebnostnega razvoja.
To pa mnogim žal predstavlja težavo. Ne gre za pomnenje trikov in strategij, kako usmerjate druge.
Gre najprej za vpeljavo trajnih sprememb pri sebi.
Srečno!
Edvard Kadič
… članek je bil pripravljen za spletno revijo Zdravo.si
vir Foto: Pixabay
