Ali ste v toku in zakaj ne? (Flow)
Ste že kdaj počeli kaj, pri čemer so vam ure minile kot minute? Ste že kdaj med svojimi opravili popolnoma pozabili na čas, vi pa ste se potem počutili popolnoma mirni, spočiti, polni energije?
Pionir na področju raziskav v zvezi s to tematiko je Mihaly Csikszentmihalyi, madžarsko-ameriški psiholog, rojen 29. Septembra 1934 na Reki (Hrvaška), ki je pri 22-ih letih emigriral v ZDA. Doktoriral je na Univerzi v Chicagu in kasneje tam postal tudi vodja Oddelka za psihologijo. Postal je znan kot eden od začetnikov ti. pozitivne psihologije, ki se je v svojih raziskavah lotil razumevanja korenin kreativnosti in produktivnosti. Sčasoma je njegova ideja o toku postala precej tesno povezana tudi s koncepti sreče in veselja.
Kaj je to “biti v toku” in kako vstopiti vanj?
Csikszentmihalyi je področje “biti v toku” neposredno nagovoril s svojo študijo o dejavnikih počutja (angl. Optimal Experience in Work and Leisure), kjer beseda teče o ti. dejavnikih optimalnega počutja.
Študija nam pokaže, da ljudje najlažje dosežemo svoj “tok” (svoj zanos, tudi “cono”) tako, da se ukvarjamo z dejavnostmi, ki nam po eni strani predstavljajo izziv, po drugi strani pa imamo potrebna znanja in veščine za razreševanje omenjenega izziva. Prav ravnovesje med znanji in izivom je ključno za naš zanos z dejavnostjo.
SSKJ, zanos in “biti v toku”?
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) zanos definira kot močno čustveno vznemirjenost zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa. Za naše čim boljše praktično razumevanje besedne zveze “biti v toku” lahko torej zapišemo, da gre v bistvu za optimalno doživljanje sebe in sveta, ki je posledica naše intenzivne vključenosti v naše trenutne dejavnosti.
Kdaj smo zares srečni pri svojem delu?
Kako je v resnici to stanje zanosa pomembno za nas izhaja iz študij, ki jih je sicer res spodbudilo Csikszentmihaly-jevo delo, katere pa je kasneje razvil Matt Killingsworth. Ugotovitve nedvoumno kažejo, da smo veliko bolj srečni, kadar smo res osredotočeni. Torej, kadar smo res v toku tega, kar počnemo in ne takrat, ko želimo naenkrat narediti več stvari oz. kadar nam pozornost bega naokoli.
Znanost je glede “toka” tudi odkrila, da smo v njem najlažje takrat, ko smo osredotočeni na dejavnosti, ki so neposredno pred nami. Če se med plezanjem ali slikanjem počutimo v toku, je namreč naša celotna pozornost usmerjena na plezanje ali slikanje.
Pri tem je prav posebej zanimivo, da medtem, ko smo v toku, popolnoma pozabimo nase.
Pozabimo torej na vse tiste cilje, opomnike in vse druge majhne ali velike stvari, ki nas sicer ves čas obdajajo. In vedno, ko slišimo ljudi govoriti o zanosu, praktično vedno govorijo tudi o tem, da je čas preprosto nehal obstajati.
Da so jim ure minile kot minute.
Srečno!
Edvard Kadič