Zmenki iz mode, so prevelik napor

Obožujem opazovanje ljudi na njihovih zmenkih. Ja, že od nekdaj rada hodim sama na kavo ali na kakšen obrok. Nekateri vem, da tega ne zmorejo, meni pa to prinaša priložnost, da se pomenim sama s sabo. Povabim se na sestanek, premeljem ideje in na koncu sklenjen dogovor zapišem v blok. Mimogrede pa rada spremljam dogajanja pri sosednjih mizah. Ne, to ni navadno vlečenje na oko ali ušesa. Dajmo raje to opredeliti kot strokovno opazovanje. Ravnokar sem se na široko zasmejala in upam, da tudi vi. Ampak hecala se pa nisem. 

Verjemite, da je prav pri vsakem posamezniku in skupini moč zaslediti nekaj zanimivega in posebnega. Kar opazim, mi kasneje pride prav pri razvijanju teorij in opcij v mojih mislih glede opaženega. Pa naj bo to opazovanje družinske dinamike, kjer takoj prepoznaš, kdo »nosi hlače«, komu je neprijetno, kdo se spreneveda in kdo je naveličan. Ni redko, da se ljudje prepirajo v javnosti. Vsakokrat je slišati žaljivke in neprimerne besede. Najbolj žalostno je slišati starše, ko z zvrhano mero cinizma in brez potrpljenja odgovarjajo svojim otrokom.

Česa jih učijo? Prav tako je mučno in nerodno, ko moški za tvojim hrbtom v koloni na blagajni zadrto in sovražno sika ženi: »Tih bod, jebemti, tih bod sem ti reku.« Ampak niti slučajno ne bom zdaj naštevala vsega. Danes bom napisala nekaj sočnega. Tako kot jaz znam in izpostavila meni najljubša opazovanja. Seveda, kaj bi bilo to drugega kot pari na zmenkih. Bolj zgodnji, ko je zmenek, bolj zabavno ga je opazovati.

Oba, moški in ženska, se namreč tako previdno in premišljeno sprenevedata ter »tipata« drug drugega, da kar začutiš vso to napetost. Vedenje je v obdobju zgodnjih zmenkarij zagotovo najbolj vzorno, kar ga v življenju prakticiramo. Včasih smo ga še v šolah, ampak zdaj ni več tako. Lahko bi torej rekli, da zmenki iz nas izvabijo tisto najboljše, kar premoremo. Ravno zadnjič sem opazila par, ki je bil zagotovo na enem prvih zmenkov, če ne celo na prvem.

Dečko se je tako vestno sukal okoli mladenke, da je bilo veselje. Možato se je gibal po lokalu in urejal malenkosti, kot da jo je pripeljal na voden ogled prostora. Vstajal, se posedal. Iskal stranišče in o njem poročal tudi njej, ko je omenila, da mora tja. Prekladal bunde, iskal in mahal natakarju. Seveda, naročila sta kozarca vina. To, da sta si pred tem pol ure z zanimanjem ogledovala cenik pijač, kot da sta se ravnokar potopila v najmanj Dostojevskega, omenjam samo tako. Mimogrede. Pa saj ju razumem. Verjetno so jima od silnega razburjenja in vznesenosti črke bežale z lista in poplesavale pred očmi.

Naročal je on. In pri tem herojsko preverjal, ali je njegova draga zadovoljna. Ona je le vsake toliko spustila iz sebe malce glasu. Na trenutke je bilo videti, kot da ji je muca pojedla jezička ali kot da se malo zmrduje. No, zagotovo se je samo delala, kot kdaj znamo vse … malo »fino. In on kavalirja. Kako ga je katapultiralo. Vsakokrat, ko je dama kaj pogrešila na mizi. Zdaj prtiček pa sladkorček in žličko … Tako se je izkazal, da bi mu kmalu ponudili delo v baru.

Krasna sta bila in hvaležna sem, da sem lahko malce kukala k njima in začutila utrip njunega večera. Ne samo, da sem se muzala ob njunem trudu, domišljija mi je bila tudi hvaležna, ko sem razmišljala, kam bosta zavila po pijači, ali ko sem si ju predstavljala za taisto mizo čez deset let. Skupaj z jezikavimi skoraj najstniki in zahtevnimi malčki. Takrat bosta najverjetneje tudi malo napeta. Samo malce drugače. Če bosta sploh ostala skupaj, seveda. Kaj ni življenje lepo? Toliko priložnosti in prijetnosti nam ponuja. Neskončno scenarijev in samo od nas je odvisno, kakšne zgodbe se nam bodo vrtele skozi življenje. In kako bomo sukali scenarije ali si zamišljali konec filma. 

Hkrati pa je to tudi lep opomnik nam vsem, da je treba zvezo negovati. Da samo zato, ker se je vmes, od prvega zmenka do tega trenutka, zgodilo življenje, še nimamo pravice, da jemljemo stvari za samoumevne. Zato naj vam zdaj razkrijem svoj scenarij, ki ga premišljam ta hip v mislih. Idealno bi bilo, če bi vsi, ki boste prebrali to kolumno, povabili svojega partnerja na zmenek. Premišljeno organizirajte večer, se uredite in pojdite podoživljat trenutke za desetletje ali več njih nazaj. Obudite spomine in se skupaj izprašajta, ali je življenje prijazno z vama. So ostale še kakšne neizpolnjene želje? Česa si želita več in česa manj? Nikoli ni prepozno, zato dovolita, da prideta tisti fant in tisto dekle zopet na plano. To sta še vedno – vidva!

Tjaša Ravnikar

O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev.  Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologijahttps://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikarhttps://tjasaravnikar.si/

ByAdmin