Sončni dvor nad upokojenci, zdravniki in sodniki

Sončni dvor nad upokojenci, zdravniki in sodniki

Ljudi politika načeloma ne zanima prav posebej. Pa bi jih morala. Gre namreč za upravljanje z našo skupno prihodnostjo in ni vseeno, kdo z njo upravlja. Tudi obrestne mere večine ne zanimajo toliko časa, dokler ne potrebujejo kredit. V primeru težav ali sprememb na trgu šele skozi čas ugotovijo, da je hudič v podrobnostih tj. v drobnem tisku banke, kjer so kredit najeli. Spomnimo se samo na zloglasne kredite v švicarskih frankih.

V politiki se drobni tisk nahaja v tišini med besedami. V ti. parajeziku, med vrsticami, tam, kjer domujejo neizrečeni pomeni, ki so večinoma zelo dobro premišljeni. Teorija laganja pravi, da ljudje lažejo le na tri načine: z obračanjem pomenov (npr. trdijo, da je noč, kljub temu, da je zunaj dan), s preoblikovanjem pomenov (npr. samo 7 milijončkov je stala stavba, kaj pa je to za eno ministrstvo) ali pa s tišino, ko so tiho in upajo, da jih nihče nič ne vpraša.

Šolski primer, kjer smo to lahko spremljali v živo, je bila oddaja Tarča (TV Slovenija) dne 15. 2. 2024, z naslovom: “Do dna in nazaj?”. Vsem, ki jih javno nastopanje nekoliko bolj zanima, ogled oddaje toplo priporočam. Če pa ob želite še globlje razumeti vpliv samozavesti med nastopanjem, pa je ob omenjeni oddaji obvezno tudi redno spremljanje nastopov predsednika vlade dr. Roberta Goloba. O moči takšnih nastopov sem pisal že večkrat (npr. TUKAJ in TUKAJ). Sproti in vsakič posebej se lahko na lastne oči prepričate, kako veliko lahko dosežete samo s samozavestnim nastopom. Ko samozavestno govorite zgolj tisto, kar v danem trenutku želi slišati občinstvo.

V situaciji, ko vladi vladanje ne gre od rok in spremljamo nekakšno agonijo, zapakirano v besedne bravure in PR članke, bodo državo slej kot prej začeli zajemati nemiri. Samo znanje retorike, obvladovanje medijev ter obvladovanje interesnih mrež znotraj organizacij (sindikati, NVO, kmetje …) na dolgi rok ni dovolj. Nujno mora takšna oblast začeti tudi z represijo in prvi znaki so že tu (npr. novi zakon o medijih ipd.).

Zdravniška stavka je že do danes najdaljša v zgodovini. Ne gre le za simptom, temveč za krik na pomoč iz enega najbolj kritičnih sektorjev družbe. Ko zdravstveni delavci, ki so na prvi bojni črti za naše zdravje, menijo, da morajo na tak način kričati na pomoč, to kaže predvsem na resno pomanjkanje spoštovanja do njihovih zahtev in do njihovega poklica. Ne gre samo za vprašanje plač. Gre za pogoje dela, obremenitve in nasploh dolgoročno vzdržnost sistema, ki nujno potrebuje reforme. Ta vlada jih, več kot očitno, ne zna izpeljati. Še več, spremljamo lahko celo organizirane napade na zdravstvo z ulično NVO armado, ki celo poziva, da naj vlada ne izplačuje plač v zdravstvu, dokler traja stavka.

Ko se na protestih kar desetkrat zapored zbere med 20.000 in 30.000 upokojencev, to seveda odraža globoko nezadovoljstvo starejše generacije. Počutijo se prezrto in finančno izčrpano. Inflacija, ki požira pokojnine brez pravih uskladitev, ne pomeni samo manjšanja kupne moči, temveč tudi zmanjševanje dostojanstva mnogih, ki so prispevali k skupnemu dobremu družbe vse svoje življenje. A ta generacijska klofuta ni samo ekonomska. Je tudi socialna in moralna kriza, ki nujno zahteva takojšnjo pozornost.

Kje je predsednik vlade?!? Zakaj ne sprejme Ruparja na pogovore? Je sončni dvor tako visoko, da upokojenci nimajo tja dostopa? Podobno je tudi pri stavkajočih zdravstvenih delavcih. Z njimi se pogaja nek uradnik in ne ministrica za zdravje, prav tako tudi ne predsednik vlade. Zato se mi zdi vprašanje, zakaj se zdravstveni delavci ne pridružijo upokojencem na shodu, precej na mestu. Jenull, Keber, Kovač ipd. nimajo problema z dostopom do Golobove pisarne. Pravzaprav jih vabi tja, saj sam očitno pojma nima, kaj naj počne.

Potem pa so tukaj še sodniki. Ne moti me njihova ocena, da imajo nizke plače, niso edini s takšnim občutkom v tej državi. Za razliko od drugih pa imajo ta privilegij, da si lahko kar sami zadeve pravno formalno tudi uredijo. In so si jih. Ustavno sodišče je sprejelo sklep, da je potrebno njihove plače primerno urediti.

Žal pa se zdi, da je prav pravosodni sistem posebej odrezan od realnosti. Zadeve zastarajo (primer Balkanski bojevnik), krši se pravni red in praksa z vračili kazni za kršenje zakonov (npr. petkovi kolesarji), dopušča se izvajanje ustavno spornih zakonov (primer RTV), za najbolj zavržne zločine (npr. pedofilija) pa se izrekajo naravnost smešno nizke kazni. Ob tem, da je do danes porabljenih že več kot 50 mio eur za nakupe pravosodnih stavb po Ljubljani, ljudje vidimo le preplačano in provizijam namenjeno podrtijo na Litijski, gradbeno parcelo, predelano v parkirišče ob Masarykovi ter največjo gradbeno jamo v Ljubljani ob Dunajski, ki čakajo na boljše čase. Kaj na to porečejo ljudje, ki so v poplavah izgubili premoženje in do danes prejeli bore malo od države, si lahko samo predstavljam.

Je kdo v pravosodju za kaj odgovarjal? Če k temu dodam še predsednika vrhovnega sodišča, ki se fotografira z repliko orožja, kar je prepovedano(!), če s tem vznemirja javnost ter njegove besede, da je sodstvo oblast (so le ena od vej oblasti!), potem imamo opravka s precej širšimi težavami v državni upravi, kot se zdi na prvi pogled. Gre za popolno odsotnost transparentnosti in odgovornosti, kar naravno vodi do samovoljnih odločitev, ki samo še bolj razdvajajo družbo.

V tej mešanici napetosti je odsotnost predsednika vlade še toliko bolj zanimiva. Do sedaj smo na njegov račun lahko slišali predvsem ljubkovalne izraze kot so sončni kralj in vrhu-u-unski menedžer, po novem pa tudi turist. Tako je leteč, da še na zaslišanje pred komisijo v DZ ne utegne, bi dejali zlobni jeziki, ko sredi stavk prebirajo novice o njegovem dopustovanju v Londonu. V času krize je namreč od vsakega vodje upravičeno pričakovati, da bo prevzel odgovornost, nudil usmeritve, predvsem pa ponudil rešitve. Odsotnost in nezainteresiranost za težave samo še povečujeta občutek zapuščenosti in jeze med državljani.