Oglas za ledvico, ego in zavračanje pomoči
Tudi mene je pretreslo, ko sem slišal, da nekdo prodaja svojo ledvico. Še posebej, ker je bil tudi moj pokojni oče, zadnjih nekaj let svojega življenja brez obeh ledvic ter trikrat tedensko, vsakič po cca pet ur, priklenjen na dializne aparate v UKC Ljubljana.
Dodatno me je šokiralo, ko se je možakar novinarjem oglasil po telefonu in v pogovoru pojasnil, da ledvico prodaja zato, da bi vrnil kredit banki za obnovo hiše ter tako ohranil streho nad glavo sebi in svoji družini.
Človek si res zaželi, da bi s čarobno palčko odpihnil vsaj del njegovih težav in ga vsaj malo razbremenil. Vsaj toliko, da bi nehal razmišljati o tako nevarnih posegih zanj.
Kot da to vse skupaj ne bi bilo dovolj, je sledil še prav poseben udarec. Možakar je pojasnil, da ne bo prosil za pomoč in da ne želi, da bi se mu pomagalo.
No ja, to zadnje pri meni ni bil toliko šok, kot me je na nek način ujezilo. Še posebej, ker ni tako malo ljudi, ki tudi meni tarnajo, kako težko pridejo skozi mesec.
Razumem, da človek v tako kritičnih trenutkih vedno ne razsoja najbolj razumsko.
Možakarja, ki je objavil oglas za prodajo ledvice, niti najmanj ne obsojam. Verjamem, da se bo že našel način, da se bodo stvari nekako umirile in ne bo prišlo do najhujšega zanj in njegovo družino.
Žal pa me celotna zgodba spominja na nasvete o zdravljenju zobobola z meditacijo.
Ko vas enkrat zob že boli, je meditacija precej problematičen pristop. Če niste ravno mega jogi, je takrat potrebno vzeti kakšno sredstvo za lajšanje bolečine (ja, kakšno tableto ipd.) in čim prej poiskati strokovno pomoč.
Meditirati je potrebno PREJ, da do zobobola sploh ne pride. Zavračati pomoč, ko je do krize enkrat že prišlo, pa je po mojem mnenju, zelo nezrelo in nespametno dejanje. Ko zob enkrat boli, boli. Žal gredo stvari običajno lahko samo še na slabše.
Zato pa imamo vzpostavljeno „varnostno“ mrežo v družbi (socialne ustanove, Karitas, Rdeči križ, druge oblike pomoči …), da se lahko kdorkoli med nami ujame, če mu v življenju kdaj spodrsne.
To, da ti kdaj spodrsne, je človeško. Tudi tiščanje glave v pesek in govorjenje, kako boš že vse sam uredil, je človeško. Vendar pa je slednje predvsem znak, da nečesa ne znaš. Če bi znal, se v težavah verjetno sploh nebi znašel, kajne?.
Delo s človeškim egom je naporno in zahteva veliko energije od obeh vpletenih. Tako npr. od mene kot svetovalca, kot od stranke. Po vseh teh letih svojega dela opažam, da je najmanj polovica dela opravljena v trenutku, ko človek prepozna in sprejme, da tako ne gre več naprej. Da je enkrat potrebno storiti konec težavam v njegovem oz. njenem življenju.
Težave okoli nas (minus na TR, neuspeh pri dekletih, rubežniki na vratih, ni prijateljic, slabi odnosi v službi …) so predvsem pokazatelj, da imamo težave v naši notranjosti in da nam jih življenje želi pokazati čim bolj očitno. Ta mehanizem obstaja zato, da se bomo lahko naučili tistih lekcij, ki so za nas tako potrebne, da bomo v tem življenju bolj srečni in veseli.
Tako preprosto je to. Tako, kot nam zunanji svet pomaga na začetku naše življenjske poti, da lahko oblikujemo svoje izbrane izzive v življenju, nam potem kasneje skozi življenje pomaga, da se lahko razcvetimo.
Svet okoli nas je tako odraz naše notranjosti. Brez velike filozofije.
Ne čakajte z meditacijo o zobeh do trenutka, ko vas bo zob že bolel. Razmislite raje o svojem življenju in področjih, ki vas težijo. Če gre za dlje trajajoče ali pa občasno ponavljajoče se enake težave, si čim prej poiščite pomoč. Ne dovolite svojemu egu, da vas bo zadrževal v težavah.
Tega si ne zaslužite.
Moje storitve so navedene TUKAJ, mojo telefonsko številko najdete spodaj, prav tako pa je tudi mnogo drugih strokovnjakov (glej TUKAJ) na področju osebnostnega razvoja, ki vam lahko učinkovito, predvsem pa dolgoročno pomagajo do bolj veselega in srečnega življenja.
Srečno!
Edvard Kadič
vir Foto: Pixabay
