Laibach, S. Koreja in govorica telesa obiskovalcev
Pogled na obraze obiskovalcev koncerta Laibach v Pjongjangu, je s stališča analize govorice telesa posebej zanimiv zato, ker izrazi na obrazih govorijo predvsem o splošnem stanju duha obiskovalcev in ne toliko o konkretnem odnosu do videnega.
Na prvi pogled bi lahko zaključili, da med obiskovalci ne vlada prav veliko navdušenje nad videnim. Obrazi namreč izražajo predvsem odsotnost navdušenja ob spremljanju nastopajočih, kot smo ga na tovrstnih glasbenih dogodkih vajeni na Zahodu.
Delno lahko to zagotovo pripišemo razlikam v obnašanju med prebivalci Vzhodne in Zahodne poloble. Kljub temu pa lahko opazimo kar nekaj izpeljank univerzalnih izrazov na obrazih* , ki kažejo predvsem začudenje, presenečenje, opazimo lahko celo rahel odpor.
Podrobnejši pregled posameznikov na fotografiji, pa pokaže predvsem na nevajenost obiskovalcev na tovrstne dogodke.
Po domače: ne samo, da skupini, ki je zajeta na fotografiji, glasba mogoče ni najbolj po godu. (To bi v tem trenutku zelo težko dejali.) Izrazi na obrazih kažejo predvsem to, da obiskovalci ne vedo, kako naj se obnašajo ob takšni predstavi.
Naj vstanejo in plešejo? Naj tapkajo z nogo ob tla? Naj sedijo pri miru, kot se spodobi v takšni dvorani takrat, ko igrajo tam filharmoniki ali vojaški orkester? Naj nastopajoče izžvižgajo, ker jim tovrstna glasba mogoče ni všeč? Naj zgolj v miru počakajo, da koncert mine in gredo domov?
Fotografija je sicer zanimiva na prvi pogled. Vendar pa podrobnejši pregled razen nekakšne rahle “zmede” o obnašanju na takšnem dogodku, ne pove posebej veliko o samem odnosu posameznega obiskovalca oz. obiskovalke do videnega.
Iz slike sicer res veje odsotnost navdušenja, prevladuje pa velika zadržanost pri izražanju čustev.
Če je zmeda pri obiskovalcih bila cilj skupine Laibach, je glede na fotografijo cilj tudi dosežen.
— Opomba:
* Paul Ekman, Emotions in the human face, 1972
Edvard Kadič
Vir Foto: AP
