Ko zmanjkuje ljubezni, se svet začne rušiti

Ljudje smo družbena bitja. Živimo v skupnosti. Vedno smo v odnosu in ne moremo bežati pred odnosi. Vraščeni smo v skupnost in  nam je položeno v zibelko, da smo družbena bitja. Res je, da smo tako različnih značajev, da nas to tudi oblikuje, kaj pričakujemo od skupnosti in kaj ji tudi dajemo. 

Mati Terezija, svetnica, je pred leti zapisala in povedala, da je največja epidemija sveta pomanjkanje ljubezni. Ko zmanjkuje ljubezni, se svet začne rušiti. Res je, saj to doživljamo v vsakdanjem življenju. Radi gremo v službo, če so dobri odnosi. Kjer je  spoštovanje, sprejemanje, razumevanje, tja nas vleče. Ne moremo si predstavljati, kaj vse dajejo odnosi, dokler ne doživimo izpraznjenosti in praznine prav zaradi pomanjkanja odnosa. 

Odnos je medsebojno prihajanje drug k drugemu in prepletanje tako čustvene kot duhovne energije.

Naše izkušnje skupnosti najbolj govorijo in nas tudi usmerjajo. Veselite se vsakega odnosa, vsake skupnosti. Zahvaljujte se za vsakega. Vsak bližnji nam je dar in vedno nam nekaj prinaša. Drug drugega bogatimo, se spoznavamo, se podpiramo in si dajemo energijo, moč in upanje. Gradimo in oblikujemo odnose. Dragoceni so, ker nam dajejo vse, kar najbolj potrebujemo. Če se zgodi, da se z bližnjimi najbolj ne razumemo, se ustavimo, pogovorimo se in poskušajmo medsebojne odnose graditi in jih utrjevati. Paziti je potrebno v odnosih, da se znamo pravočasno opravičiti, da nismo naduti, sebični in zagledani samo v svoj prav. Odnos je medsebojno prihajanje drug k drugemu in prepletanje tako čustvene kot duhovne energije. V tem je bogastvo odnosa. Bogatimo se, to daje vse, kar  potrebujemo. Odnosi so vir in izvir čustvenega in duhovnega bogastva.  

Vsaka skupnost naj bi dala človeku doživetje, da je sprejet, spoštovan in ljubljen. V teh treh doživljanjih se napolni naš svet in tako naše telo, psiha, duhovni svet deluje in se veseli življenja. To človek potrebuje. Ne moremo teh doživetij nadomestiti z mnogimi modernimi sredstvi komunikacije. Imamo telefone, računalnike, a kaj je to v primerjavi z živim zdravim in dobrim odnosom, ki ga imamo z bližnjimi. To razveseljuje in daje energije in moči.  

Mama pripoveduje :  »Z družino smo prišli na podeželje in želimo tu v naši novi hišici ustvariti prijetno sobivanje z novimi sosedi. Prvo nedeljo, ko smo se zbrali pri maši, smo bili deležni raziskovalnih pogledov, ki so govorili o radovednosti. Ko smo se vrnili od maše, sta najina odraščajoča otroka začela razmišljati naglas in sta ugotovila da niso bili prijazni v cerkvi. Imela sva podobno izkušnjo.« Kako dobro je, da se vzgajamo za dobre odnose in smo pozorni še posebej do tistih, ki se vključujejo v skupnost. 

V redovni skupnosti v kateri živim 41 let, so ugotovili, da nisem več primeren za življenje v skupnosti, ker sem moralno oporočen in so mi svetovali, da odidem iz skupnosti. Prosil sem nadškofa, da mi da mesto duhovnika v škofiji. Zavrnjen sem bil. Nato sem prosil redovno skupnost Cistercijanov. Tam ni bilo mesta zame. Vse to se je dogajajo v času mojega bolniškega staleža. Od leta 2019 do danes sem v bolniški zaradi raka na pljučih in tumorja na ledvici. Ker sem bil na cesti, sem ponovno prosil vrhovnega predstojnika jezuitov, da me je obdržal v družbi Jezusovi. Zapisal je, da še vedno vztraja na tem, da odidem. 

Izkušnja življenja v skupnosti me je sesula. Veliko ljubezni sem imel do cerkve, do Družbe Jezusove. Kje je ljubezen, kje je dostojno življenje duhovnikov? Nisem edini, ki sem deležen takšnega načina. Vse se mi je porušilo. Ko slišim cerkvene dostojanstvenike, ki znajo filozofirati o ljubezni, me vse mine. Nikjer se nisem mogel  pritožiti, niti se ne da pogovarjati o teh vprašanjih. 

Nisem obupal. Bog na človeka gleda in ga spremlja. Ne obupajte, ko vas bo skupnost zapustila. Niste vedno vi problem. Ne smete dopustiti, da vam vzamejo dostojanstvo, vaše dobro ime, vašo podobo.  Če vas zaradi neke napake ne marajo v skupnosti , to pomeni, da skupnost ni zrela, da bi znala sprejemati  drugačne. Čudovita je bila moja izkušnja življenja v ameriški jezuitski skupnosti. Velika skupnost jezuitov, v njej so bili drugačni, odvisniki, z mnogimi psihičnimi težavami in boleznimi. Nikogar niso vrgli na cesto, saj Jezusova zapoved ljubezni  vabi, da moramo sprejemati ljudi vseh vrst. 

Nisem obupal. Bog na človeka gleda in ga spremlja. Ne obupajte, ko vas bo skupnost zapustila. Niste vedno vi problem. Ne smete dopustiti, da vam vzamejo dostojanstvo, vaše dobro ime, vašo podobo.

Skupnosti so vedno pomoč našemu življenju.  Če tega ni, potem se je potrebno vprašati, kaj  se dogaja z nami in s  skupnostjo v kateri smo. Družina je temeljna skupnost, mož in žena, sama sta tudi skupnost. Imamo skupnosti, ki ljudi povezujejo po različnih dejavnostih. Lahko je to šport, hoja, zabava. Pri nas imamo veliko pevskih zborov, glasbenih skupin, tako instrumentalnih in pevskih. Vsem tem je petje ali glasba ospredje. Veliko različnih dejavnosti ljudi povezuje v skupnosti. Ljudje se radi družijo, se veselijo druženja in v skupnosti doživljajo pripadnost. Vsaka skupina, če dobro deluje, če so urejeni in dobri odnosi, razumevanje, doseganje skupnih ciljev, daje vsem navzočim veliko duhovnih in telesnih moči. To je zelo razveseljivo. Tako se ljudje polnimo z vsem, kar potrebujemo za življenje. 

Kar dajem, to prejemam. V tej trditvi je resnica vsake skupnosti. Kaj dajemo? Zakonca se zelo zavedata, da je za zakon potrebno obojestransko prizadevanje. Rast je tam, kjer se skupaj prizadevamo  za dobre odnose. Kaj dajem in koliko sem pripravljen podariti bližnjemu, ali bližnji ali skupnosti?  Skupnost je grajena na iskrenih odnosih, ki potrebujejo stalno prizadevanje. Ljudje se moramo srečevati, če želimo, da se dobro počutimo drug ob drugem in če želimo rasti drug z drugim.  

Skupnost je grajena na iskrenih odnosih, ki potrebujejo stalno prizadevanje.

Pazimo na sebičnost v naših skupnostih.  Prihajamo v skupnost in si želimo samo to, kar nam je všeč in nas ne zanima, kako so bližnji, kaj potrebujejo in kaj jim lahko damo in kako jim lahko pomagamo? Sebičnost je v nas in lahko hitro zapademo v svoj svet in imamo samo svoja pričakovanja in želje. Potrebno je opazovati, kaj je vse  v nas. Prav hitro lahko postanemo sebični in zagledani v svoja lastna pričakovanja in želje. Veliko je odvisno od naše narave in izkušenj. Otroštvo, mladost v nas položi veliko izkušenj, ki nam kasneje v življenju dajo smer, kaj in kako gradimo odnose in skupnost.  Otroci tega sveta so zelo zagledani v lastne potrebe in jim pomenijo vse. Generacija starejših ljudi je bila vzgojena v času, ko je bilo potrebno več sodelovanja in medsebojne pomoči. 

Hvaležni za vse, kar nam daje skupnost, pojdimo na pot graditve dobrih odnosov. To je srčika vsega. Tam, kjer je ljubezen, tam je življenje. S to mislijo Matere Terezije, naj bo v nas veselje in želja, da vedno gradimo odnose in rastemo v skupnosti kot dobri in plemeniti ljudje. 

Benedikt Beno Lavrih, duhovnik 

ByAdmin

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja