Iz zibelke Afrike: spoznanja o človeških migracijah

Pred približno 200.000 leti so se arhaični ljudje začeli seliti iz Afrike, kar so potrdile tudi nedavne študije DNK. Zgodnji hominini so se soočali z grozljivimi plenilci, zato so se prilagodili tako, da so se začeli gibati tiho in previdno ter se zanašali predvsem na neverbalno komunikacijo z gestami in obrazno mimiko – prakso, ki jo še vedno uporabljamo pri lovcih po vsem svetu.

Ta vedenja za preživetje, ki so vgrajena v naš DNK, so vidna še danes. Študije na primer kažejo, da celo slepi otroci kažejo ta podedovana vedenja, ne da bi jih opazili. Eno od takšnih vedenj je instinktivno zamrzovanje ob nevarnosti, ki zmanjšuje tveganje zaznave plenilca. Ta odziv, ki ima korenine v naši preteklosti, se pri sodobnih ljudeh še vedno sproži ob nenadnih zvokih ali šokantnih novicah.

Ohranila so se tudi druga podedovana vedenja, kot je zakrivanje ust v strahu ali nejeveri. Ta navada izvira iz utišanja dihanja, da bi se izognili plenilcem. Zmanjša zaznavanje vonja, kar poveča možnosti za preživetje. Podobno se instinktivna gesta, da si v trenutkih šoka ali nejevere položimo roke na glavo, navezuje na zaščitni odziv pred plenilci.

Dotikanje ali pokrivanje vratu, še eno podedovano vedenje, se kaže v trenutkih tesnobe ali strahu in odraža starodavno potrebo po zaščiti ranljivega območja pred napadi plenilcev.

Ta vedenja, čeprav so v našem sedanjem okolju večinoma odveč, ponujajo vpogled v našo evolucijsko preteklost. Delujejo kot podzavestni, avtentični odzivi na zaznane grožnje in razkrivajo temeljna čustva.

Medtem so se plenilci, ki so oblikovali ta vedenja, zmanjšali, njihova nekdaj obsežna ozemlja pa so se zmanjšala. Njihova zapuščina ostaja, ne le v naših dejanjih, ohranja se tudi v njihovih ukročenih, manjših potomcih, ki nas očarajo z igrivimi skoki in mrmranjem, ki namigujejo na divjo preteklost.

Vir foto: Pexels Biznis24

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja