Borut Pahor, zgled in Slovenka leta 2016
Pred dnevi sem imel priložnost in čast srečati se s Predsednikom Republike Slovenije g. Borutom Pahorjem. Srečala sva se na družabnem dogodku, šlo je za podelitev naziva “Slovenka leta 2016”, ki ga je organizirala Revija Jana.
Najino srečanje samo po sebi ni bilo nič posebnega. Jaz sem mu izrazil spoštovanje kot to Predsedniku Republike pritiče, on pa meni nazaj kot državljanu na javnem dogodku, To, da se poznava, gre predvsem na račun medijev, družabnih omrežij in narave mojega dela, ne pa na račun kakšnega posebnega druženja izven javnosti.
Moje razmišljanje pa je pravzaprav sprožila izjava, ki jo je Borut Pahor izrekel, ko sva si segla v roke. Hudomušno in dobronamerno je namreč pripomnil:
“Ko ste pa vi zraven, vedno pazim, kako se postavim.”
Zaradi narave dela namreč občasno tudi nekoliko bolj kritično komentiram njegovo obnašanje v javnosti. Razne “miške male” ipd., po mojem mnenju pač ne sodijo k tej funkciji, ne glede kako dobronamerno in v afektu so bile izrečene. Kot človek z lahkoto razumem, da z njegove strani z “miško” ni bilo mišljeno nič slabega. Vendar je predsednik države in ne “kar nekdo”. Podobno, kot si TV voditelji ne morejo privoščiti raznih mašil med govorjenjem, trapljanja sogovornikov po ramenih ali celo opazk o lepi ritki sogovornice ali sogovornika.
Vseeno pa Boruta Pahorja vedno izpostavljam tudi kot primer dobrega nastopanja v javnosti. Kot karizmatičnega človeka z izjemnim občutkom za gibanje med ljudmi in ne nazadnje tudi kot odličnega sogovornika. Pri slednjem mislim predvsem na družabno, neobvezno kramljanje.
Zakaj se mi zdi to vse skupaj tako pomembno?
Zato, ker omenjeno nima nič z mojimi (in njegovimi) pogledi na politiko, prepričanja in najini viziji o tem, kam naj bi Slovenija v prihodnje šla.
Naša družba namreč potrebuje višji nivo komunikacije. Menim namreč, da kot družba lahko napredujemo le skozi spoštovanje drugačnih mnenj, skozi kulturo dialoga. Brez razbijanja avtomobilov, barikad in zaničevanja sogovornikov samo zato, ker se ne strinjamo z njihovimi idejami ali idejami njihovega političnega predznaka.
Prav zgled pa je eden od najpomembnejših vidikov, ko govorimo o dviganju nivoja komunikacije. Menim, da Slovenija nujno potrebuje čim več pozitivnih zgledov. Če kdaj, potem prav zdaj. Ljudje se namreč veliko več naučimo z zgledi, kot pa z nasveti.
Na nas, nekoliko starejših, še posebej pa tistih, ki s(m)o izpostavljeni tudi v javnosti pa je, da to vlogo jemljemo resno in da se obnašamo odgovorno.
Ves čas sporočamo, ves čas komuniciramo, ves čas nudimo priložnost, da se ljudje lahko zgledujejo po nas. Ves čas torej odpiramo vrata neki boljši prihodnosti, za vse nas skupaj!
Držim pesti, da v slovenski javnost v bodoče vidim več takšnega obnašanja, kot ga lahko spremljamo prav pri Predsedniku Slovenije g. Borutu Pahorju. Moč neverbalne komunikacije je veliko večja, kot se zdi na prvi pogled.
Srečno.
Edvard Kadič
PS: Naziv “Slovenka leta 2016” je prejela Andreja Sterle Podobnik, ultramaratonka, ki je osvojila šestdnevni etapni tek v Himalaji. Čestitke in hvala za zgled, da se da, če se hoče!
