Golob, splav in slovenske volitve
Slovenijo so v teh dneh preplavile fotografije aktivistk in predstavnikov vladajoče politike, v povezavi s kampanjo o splavu. Pridružil se jim je tudi Robert Golob s spremljevalko, nadvladnico Tino Gaber. Inštitut 8. marec je namreč začel z zbiranjem podpisov. Pravijo, da bi radi “prisilili” Evropsko komisijo v opredelitev do splava in s tem vpeljavo enotne evropske politike glede njegove dostopnosti. Ugotavljajo, da kljub legalizaciji, splav ni povsod dostopen, marsikje tudi ni brezplačen. Pa še ugovor vesti je ovira. Cilj pobude je zato vzpostavitev sistema, ki bi ženskam v EU omogočal, da opravijo splav v državah, kjer je to dostopno, če v njihovi domovini to ni možno. Kampanja naj bi trajala do evropskih volitev.
Kako imamo vprašanje splava urejeno v Sloveniji?
V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti (splav) na zahtevo nosečnice zakonita do 10. tedna nosečnosti. Po tem obdobju je potrebna pisna prošnja in odobritev komisije, pri čemer je splav mogoč do najkasneje 22. tedna. Razen v primerih, kjer se izvede inducirani porod, ki je dovoljen do 28. tedna. Umetna prekinitev nosečnosti je večinoma brezplačna in nima starostnih omejitev za dostop. Mladoletne nosečnice ne potrebujejo soglasja staršev, ti pa so praviloma obveščeni, razen v primerih, ko je mladoletnica pravno popolnoma sposobna.
Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je zapisana v 55. členu slovenske Ustave. Vendar pa pravica do splava ni izrecno omenjena v ustavi. Omenjena je “le” v Zakonu o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok iz leta 1977. Zato tudi ostaja predmet razprave.
Kaj je torej pravi namen kampanje?
Gre za tako očitno dvigovanje prahu okoli ničesar, da je vprašanje o namenu še kako na mestu. Omenjeni inštitut se namreč zavzema za vzpostavitev sistema, ki bi ženskam omogočil dostop do splava. Vendar pa je v Sloveniji splav dostopen, saj je zakonit do 10. tedna in možen z odobritvijo do 22. tedna. To pomeni, da v Sloveniji dejansko ni omejen dostop do splava, kot bi se morda zdelo iz kampanje. (?!)
Predmetni inštitut tudi trdi, da želi vplivati na evropske politike. S tem pa posredno na nacionalne zakonodaje, kljub temu da Evropska komisija “ne more neposredno vplivati na nacionalne zakonodaje”. Torej, pobuda želi preseči nekaj, kar je izrecno omejeno že med pristopanjem države v EU. Ob tem kampanja tudi implicira, da je sprožena s podporo slovenskega premierja, saj je na vseh fotografijah in to promovira celo Vladni urad za komuniciranje. To pa dejansko kaže na politizacijo. Še posebej, ker se omenja tudi pravna urejenost glede dostopnosti do splava.
Kako bo problematiziranje splava vzpostavilo komunikacijski okvir?
Uokvirjanje (angl. framing) je proces oblikovanja sporočila tako, da vpliva na percepcijo in interpretacijo pri prejemniku. Govorjenje, pisanje, petje, snemanje filmov itd. o dobrih partizanih komunistih in zlobnih nemcih fašistih (nacistih), je v večini povojne generacije vzpostavilo jasen okvir o dobrem in zlu. Tak okvir je bil učinkovito uporabljen proti konzervativnim (beri: desnim) volilcem v Golobovi volilni kampanji. Uokvirjanje je torej bistvenega pomena, saj lahko enak nabor informacij sproži zelo različne odzive. Odvisno od tega, kako so informacije predstavljene oz. “uokvirjene”.
Ko se informacije namenoma predstavljajo na način, ki direktno zavaja oz. vzpostavlja zavajajoč kontekst, govorimo o manipuliranju z mnenjem ljudi. V danem primeru okoli splava v Sloveniji gre za tipično potrjevanje očitnega. Ljudje podpisujejo pobudo za nekaj, kar je v Sloveniji itak že v veljavi. S svojimi dejanji dajejo legitimnost eni politični opciji pred drugo, ne glede na njihovo osebno opredeljenost. Kakšen je torej argument za tiste, ki se ob tem vprašajo, zakaj bi podpisali podporo nečemu, kar je itak v veljavi? Argument je, da ne gre za Slovenijo, ampak za Evropo. (!?)
V danem primeru okoli splava v Sloveniji gre za tipično potrjevanje očitnega.
Polarizacija kot agens delovanja
Slovenski javnomnenjski in medijski guruji levice že vrsto let hranijo polarizacijo kot enega ključnih vzvodov za svoje zmage. Deli in vladaj je agens vladanja že tisočletja. Če konzervativna politika opozarja na padanje natalitete, kampanja okoli splava naravno generira polarizacijo. Tako se zmanjša možnost za dialog in sodelovanje med ljudmi z različnimi stališči. V državi, ki jo medijsko močno obvladuje tranzicijski levi pol, je izplen na volitvah s tem predvidljiv, proces pa pod nadzorom.
Kaj pa etika? V dobi digitalnih medijev in hitrega širjenja informacij, je to vprašanje še kako pomembno. Glede na izkazano politično pristranskost Društva novinarjev, apatičnost raznih oglaševalskih in marketinških združenj ter komunikacijsko odtujenost Slovenske škofovske konference, ko jim je pomembnejši napis Jezus kot pa očitno agitiranje levičarskih uličnih bojevnikov proti temeljnim krščanskim vrednotam, se zdi, da prav veliko bolje v kratkem ne bo.
Vloga kampanje o splavu
Splav je bil v ZDA, med demokrati, kjer se ideološko in (baje) tudi finančno hrani slovenska ulična armada tranzicijske levice, ocenjen kot osrednja tema poenotenja proti republikancem. (Kot zanimivost nekaj več o tem TUKAJ). Glede na “evropsko kampanjo” to pomeni, da gre za osrednji del strategije prebujencev (angl. woke, pri nas levičarjev) tudi v Evropi. Pri kampanjah za ohranitev politične moči seveda, preden se ladja evropske demokracije resno nagne na desno za desetletje ali več.
Motivi slovenske kampanje so na zunaj sicer opravičljivi z ambicijo po splošnemu vplivu na politike EU, dejansko pa gre za vplivanje na slovensko politično dinamiko. Celotna kampanja je okvir, ki ga levi politični pol krvavo potrebuje. Nujno je razbitje fokusa volilnega telesa z referendumi, kampanjami za xy zadeve ipd.., saj so argumenti konzervativnega pola (migracije, varnost itd.) več kot prepričljivi.
De ja vu, že videno
Gre torej za že videno iz raznih referendmov za vodo, kolesarjenje zaradi “fašistov” na oblasti ipd. Govorimo o posrednem vplivanju na izbire na volitvah. Splav je namreč tematika, ki se dotika globokih osebnih in kulturnih vrednot. Takšna kampanja naravno poveča udeležbo na volitvah. Aktivira del volivcev, ki sicer ne bi sodelovali. A ker v ospredje stopi ideološki boj med “naprednimi” in “nazadnjaškimi”, gredo oddati glas tudi tisti bolj odtujeni od politike. V primeru neuspeha te in podobnih prihajajočih levih kampanj, se bo slovenski Državni zbor namreč radikalno nagnil na desno. Pipice financ in vpliva bodo za levico radikalno presahnile. Podobno, kot se bo, glede na projekcije, nagnil v desno tudi Evropski parlament.
