Profesor, publicist in komentator dr. Boštjan M. Turk v tokratni kolumni razgalja fenomen, ki ga poimenuje „par Robertina“ – politični duet, ki po njegovem mnenju predstavlja zanikanje ideje vladarja, ki mu gre za interes ljudi. S prepoznavno analitično ostrino in literarnim slogom Turk pokaže, kako sta se vera, simboli in celo sveti kraji znašli v službi političnega piara, pri čemer oblast brez zadržkov instrumentalizira tudi tisto, kar bi moralo ostati onkraj propagande.
Moja knjiga Vojna za mir je pravkar izšla v Londonu in je na voljo na Amazonu (vir). Četudi napisana tri leta nazaj, ponuja aktualno razmišljanje o ideoloških temeljih bruseljske Evrope in o napačnih iluzijah zahodnega sveta. Še kako pa je uporabna za razlago zlorab oblasti, kakršno si pri nas privošči vladajoči par Robertina. Ta je namreč zanikanje vladarja, ki mu gre za interes ljudi.
Njegov edini interes je on sam. Besede preobrača, ustvarja poplave neresnic in pri tem ne kaže niti sence sramu. Vero, bolne otroke in celo svete kraje brez zadržkov uporablja za politični piar – od patra Roberta Bahčiča in Brezij vse postaja dekor za samopodobo oblasti. Ta cinična instrumentalizacija svetega razkriva, kako globoko je sedanja oblast izgubila svoj notranji moralni kompas.
Prejšnja vlada, usmerjena proti Višegradu, je bila uspešnejša: kupna moč prebivalstva je bila najvišja med vsemi državami vzhodne Evrope, gospodarska rast in zaposlenost pa najboljši po skoraj petnajstih letih. A zamenjava oblasti je prinesla tip vladarja, ki po besedah francoskega misleca Rolanda Gorija “ni ničemur zavezan, najmanj svojemu bistvu”.
Golob je resnična reinkarnacija te diagnoze: besede in dejanja ga ne obvezujejo. Kot Emmanuel Macron lahko v istem dihu nekaj afirmira in nato zanika. Samo nekaj mesecev po volitvah je njegova koalicija zavrnila zakon, ki bi mlade do 26. leta oprostil dohodnine – čeprav je pred volitvami samozavestno obljubljal, da bodo “prvih deset let zaposlitve davki in dohodnina za mlade nič”. Celo s prsti, oblikovanimi v znak ničle, je to poudarjal.
Politična praznina
Vzorec politične praznine, ki izključuje skupni interes, je simptom širše evropske krize oblasti. In to je vsebina Vojne za mir. V njej je izpostavljena teza, da sodobni svet ostaja ujet v intelektualnem okviru, podedovanem iz 19. in 20. stoletja. Tedaj sta namreč marksizem in freudizem postala prevladujoči vzorec za razumevanje človeka.
Čeprav sta ti doktrini različni, se zlivata v isto redukcijo: v podobo človeka, ki so mu odvzete duhovna esenca, notranja svoboda in transcendenca. Marx človeka razume kot produkt družbenih razmerij in ekonomskih sil, Freud pa ga opredeljuje kot bitje, podvrženo instinktom in nezavednim gonom. Iz te dvojne popačitve se je oblikovala ideološka struktura sodobne Evrope. Kaj je danes Bruselj, če ne upravni, tehnokratski in kulturno nihilistični aparat? In posledično: kaj je Evropa, če ne celina, kjer je človek oropan svoje metafizične razsežnosti?
Izguba stika s presežnim se odraža v krizi politične avtoritete, ki jo ponazarja koncept “dveh teles kralja”, kakor ga je v istoimenski knjigi razvil Ernst H. Kantorowicz. Navdihnjen z naukom o dveh naravah Kristusa – božanski in človeški – je tudi vladarju pripisal dvojno naravo: fizično, minljivo telo in mistično, nesmrtno telo. Prav to drugo uteleša kontinuiteto države ter skupni, presežni interes skupnosti.
Če upoštevamo najpomembnejši dogodek v tem smislu, moramo ugotoviti, da je obglavljenje Ludvika XVI. kot prvega evropskega monarha, ki je doživel to usodo, leta 1793 pretrgalo organsko povezavo med obema telesoma in odprlo pot v moderni čas, kjer zasebni interesi prevladajo nad občimi. S smrtjo Elizabete II. leta 2022 pa je Zahod izgubil še eno zadnjih osebnosti, ki so utelešale to vizijo: vladarico, katere vladavina je simbolizirala enotnost in obrambo nacionalnih interesov, presegajoč politične kontingence z zgodovinsko legitimnostjo. Se spomnite kakšne stvari, ki bi jo naredila zase, za svoj interes?
Ne. A pojdite eno generacijo, dve naprej. Kralj Charles je svet zaposlil s svojimi erotičnimi zgodbami, od Diane do Camile. Kaj je storil za monarhijo? Princ Harry in Meghan Markle se pa tako in tako ukvarjata zgolj sama s sabo. Po tej logiki današnji voditelji, pogosto dojeti kot posredniki bruseljskih agend, multinacionalk ali vplivov, kot je George Soros, dajejo prednost nadnacionalnim interesom in zanemarjajo ljudi, ki bi jim morali služiti. In pri tem dobro služijo sami.
V tem kontekstu se kot… več na Požareport.
(Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
Foto: Katja Kodba/STA/Vlada RS Flickr
