Edvard Kadič [Foto: Polona Avanzo]Zoran Jankovič in Ljubljana: Od suma korupcije do podpore Vučiču
Zoran Jankovič se je ponovno znašel v središču pozornosti. Tokrat ne zaradi “izjemnega” vodenja, skoraj neverjetnih dolgov ali kakšne farmacevtke, temveč zaradi svojega pisma podpore srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiču. Preden se poglobimo v to, kako se je Jankovič odločil postaviti na stran kontroverznega srbskega voditelja in s tem na napačno stran zgodovine, si oglejmo, kako njegovo “vodenje” prestolnice postaja vse bolj tragično.
Izvorni problem: obremenjenost z “migranti”
Slovenska prestolnica je brez dvoma eno najbolj obremenjenih slovenskih mest z ljudmi, ki v mestu ne živijo stalno. V Ljubljano dnevno migrira cca 150.000 ljudi, ob tem pa je še skoraj tretjina ali celo več prebivalcev mesta ti. prva generacija priseljencev. Pri slednjih gre za ljudi, ki Ljubljane ne smatrajo za svoje domače, rodno mesto. To so “začasni” prebivalci, ki v Ljubljani živijo od nekaj mesecev do nekaj desetletij. Nekateri so prišli “s trebuhom za kruhom”, drugi so se npr. izšolali in ostali, tretji poročili, skupno pa jim je, da so ostali v Ljubljani kot na vmesnem postajališču svoje življenjske poti. V ozadju namreč ostaja ideja, da se nekoč vrnejo domov, v svoj rodni kraj.
Zakaj sem uporabil izraz, da je Ljubljana “obremenjena” z začasnimi prebivalci? Ne nujno v slabšalnem smislu. Zato, ker jim Ljubljana ni intimna domača opcija. Škofjeločan, Postonjčan ali Brežičan je doma v Škofji Loki, v Postojni ali v Brežicah, v Ljubljani pa je zgolj začasno. Kaj šele nekdo iz Donjega Pazarja, Užic ali Mrkonjič Grada. Temu primerno je tudi razmišljanje. Za lažje razumevanje intimnih občutij pomislite, da odvržen papirček na vašem domačem vrtu v vas sproži bistveno drugačen odziv, kot pa odvrženi papirček v sosednji ulici ali v sosednjem mestu. Dejstvo, da je Ljubljana dandanes umazana, je pri tej primerjavi samo krut dodatek. Pomembnejše je, da “začasni” prebivalci Ljubljane, večinoma iz krajev bivše Jugoslavije, Jankoviča ohranjajo na oblasti. Volijo ga “naši”, ki mu zagotavljajo stabilno volilno udeležbo. Ker je skupna udeležba majhna, naravno zmaguje s skoraj sanjskimi odstotki.
Korupcija in “srbski” pristop
Jankovič in njegova uprava sta z leti postala sinonim za korupcijo, za ti. “srbski” pristop k upravljanju. Gre za vsevednost, deljenje projektov med prijatelje, občutek da nihče ni za nič kriv in da s ejim nič ne more, napihovanje “mi smo najboljši” ter za dolgove. Menite, da Ljubljana ni zadolžena? Tehnično seveda ni, saj ne more biti! Gre namreč za vrečo brez dna. Dobesedno. Vse, tako dobre kot zafurane investicije ter tekoča poraba, se financirajo iz proračuna. Ki se po potrebi dodatno polni z dvigom cen. Od komunalnih prispevkov, parkirnin, nadomestil za uporabo, pa vse do cen vozovnic z mestnim potniškim prometom ter seveda kaznimi in mestnim redarstvom. To ni vrhunsko menedžiranje, je zgolj izraba pozicije moči.
Pojdimo še dlje. Bi si res kdo, ki s srcem živi v Ljubljani, čez lastno vodno zajetje zgradil kanalizacijo in s tem trajno ogrozil svoje bivanje in bivanje svoje družine? Težko. Toda Jankovič na to le zamahne z roko. Posli so razdeljeni, denar tudi, samo še do konca je potrebno izpeljati. Sam ljubljanske vode očitno ne potrebuje. Ne bom špekuliral kje bo živel v pokoju. Voda v njegovem rodnem kraju, na drugem koncu Balkana, ni ogrožena. Moja pa je.
Pismo podpore Vučiču: Kje je logika?
In potem imamo to neverjetno pismo podpore Aleksandru Vučiču. Kaj je Jankovič mislil, ko je to pismo napisal? Ali res misli, da je podpora kontroverznemu srbskemu predsedniku dobra ideja? Vučič je znan po svojem avtoritarnem vodenju, zatiranju svobode medijev in političnih nasprotnikov. Gre za vajenca samega Slobodana Miloševiča. Kako lahko nekdo, ki zagovarja demokratične vrednote, podpira takšnega voditelja? Razlogov je sicer lahko več, vendar so izkušnje v zadnjih 15-ih letih županovanja pokazale, da je iskanje globine pri Jankovičevih odločitvah preprosto odveč. Šlo je za ego. “Niko nam ništa ne može.” (Nihče nam nič ne more.) Moral je to storiti. Svojega “brata i prijatelja” pa ja ne bo pustil na cedilu, mar ne? Ne glede na razlog je to pismo pokazalo, da Jankovič nima res nobenega občutka za diplomacijo ali politično taktiko.
Jankovič in njegova politika
Zoran Jankovič je mojster preživetja. Kljub vsem škandalom, kljub vsem obtožbam o korupciji in nepotizmu, se je vedno znova dvignil iz pepela. Celo ena od tožilk se je proslavila s tem, da se vse njene obtožbe na Jankovičev račun čudežno sesujejo na sodišču. Njegova sposobnost, da preživi vsako krizo, je skorajda občudovanja vredna. Toda to ne pomeni, da je dober vodja. Prav nasprotno, njegova sposobnost preživetja je večinoma na račun drugih. Sploh veste koliko milijonov evrov so mu sodišča odpisala?
Podobno, kot pri njegovem političnem sopotniku Robertu Golobu. Gre za dve ptici iz istega gnezda. Obljubljajo se zlate gore, na koncu pa dobimo le prah. Jankovičevo vodenje Ljubljane je postalo sinonim za korupcijo, tako kot Golobovo vodenje države sinonim za laganje. In zdaj, ko se njegova politična kariera bliža koncu, se poskuša obdržati na površju s takšnimi potezami, kot je pismo podpore Vučiču.
Čas za spremembe
Ljubljana si zasluži boljše. Zasluži si voditelja, ki bo resnično delal za dobrobit meščanov, ne za lastne interese. Zasluži si voditelja, ki bo reševal resnične probleme, ne pa se ukvarjal z neumnimi, celo škodljivi projekti in praznimi obljubami.
Zoran Jankovič je imel svojo priložnost. Čas je, da se umakne in prepusti mesto nekomu, ki ga bo znal voditi v prihodnost. Ljubljana potrebuje voditelja, ki bo delal za vse, ne samo za svoje prijatelje in zaveznike. In kar se tiče njegovega pisma podpore Vučiču, naj bo to zadnji dokaz, da Jankovič nima kaj iskati v politiki. Če res misli, da je podpora avtoritarnemu voditelju dobra ideja, potem je čas, da se upokoji in prepusti politiko tistim, ki razumejo, kaj pomeni demokracija in svoboda.
Ljubljana je več kot samo mesto. Je srce Slovenije. In to srce zasluži boljše.
