Življenje, v katerem so pomembne “pajkice”, je praznina

William Makepeace Thackeray, ki je umrl leta 1863, je bil vsaj v mojih gimnazijskih časih, ne vem, kako je danes, znan po svojem romanu “Vanity Fair” (Sejem ničevosti), ki je izšel v sredini 19. stoletja. “Sejem ničevosti” v romanu simbolizira lažne vrednote v okolju, kjer se ljudje na vse možne načine borijo za družbeni status in bogastvo, pogosto na račun svojih moralnih vrednot. Spominjam se, da smo ta roman secirali več šolskih ur zapored, o njem pisali eseje, ob katerih smo brusili tudi svoje lastne vrednote.

Na kratko

Becky, hči obubožanega angleškega umetnika in francoske pevke že zelo zgodaj postane sirota. Že v otroštvu sanja o drugačnem življenju, trmasta, kot je, sama pri sebi sklene, da bo nekoč postala del angleške visoke družbe. S svojo bistrostjo, pretkanostjo in privlačnostjo se vzpenja po družbeni lestvici tudi s pomočjo manipuliranja z ljudmi. V času “napoleonskih vojn” ji končno uspe prodreti v, da citiram, “srce britanskega snobovstva, prestižnosti, izumetničenosti, privilegirane elegance, frustriranosti in dekadentne zakompleksanosti”. Pri tem – preko trupel – zapeljuje vse po vrsti, zrine se med gospode, plemiče in mecene. Ni manipulacije, ki bi ji bila tuja. Ni je človeške slabosti, ki je ne bi izkoristila za svoje namene.

Ta roman mi je vse do danes obtičal nekje v podzavesti. Izraz “sejem ničevosti” tudi sama uporabljam kot prispodobo za dogodke in ljudi, med katerimi prevladujejo površnost, pretvarjanje in materializem. Izraz je postal način za opisovanje družbenih situacij, kjer se ljudje posvečajo zgolj zunanjemu videzu in statusu namesto resničnim zaslugam ali vrednotam.

2024

Danes jih je malo, zelo malo, ki še berejo. Če že, “preletijo” samo naslove člankov na telefonih. Celo politiki, ko dajejo na tehtnico “prav in narobe”, računajoč na plitkost volivcev, citirajo zavajajoče članke, namesto da bi se za trenutek poglobili v zakone, ki bi jih, že zaradi poklica, ki so ga opravljali v realnem življenju, morali poznati.

Za knjige ni ne časa ne potrpljenja že pri otrocih. Ker pač večina, starih in mladih, danes samo “drsi” s prstom po ekranu. Življenja ne živimo, ampak “drsimo” skozenj. Pa saj je enako pri glasbi, ki je “in”. Za to, kaj je dobro in kaj ne, se večina opredeli šele po tem, ko izvajalca vidi. Samo ”slišati” ni dovolj. Denimo v primeru Evrovizije. Oboževalci so v nestrpnem pričakovanju “vidnih učinkov”, bo izvajalka prišla na oder gola ali oblečena, bo izstopala s svojo obleko, sceno? Kje so časi, ko smo pesmi poslušali in ne tudi “gledali”.

Enako je potem pri volitvah, kjer sta za maso, željno “glodanja kosti”, pomembna režija in vtis, ki ga politik naredi v javnosti. Vsebina povedanega?! Briga koga! Zato pa potem izvolimo tipa, ki že v kampanji pove, da bo višal davke.

Pajkice

Življenje brez branja, življenje, v katerem so pomembne “pajkice”, je pač to, kar danes živimo: praznina, puhlost in površnost čustev in duha. Ko sem pred dnevi opazovala dolge vrste, ki so se vile okoli Gospodarskega razstavišča, sem se po dolgem času ponovno spomnila na Becky.

Politični sejem ničevosti

Če bi bil William Makepeace Thackeray danes še živ, bi si obilo mel roke. Verjetno bi mu samo slovenska politična scena nudila nešteto nadaljevanj, gradiva mu ne bi zmanjkalo, četudi bi pisal noč in dan. Brez ciganke in njenega “‘šloganja” vemo, da se v politiki kažejo ”ničevosti” predvsem skozi populizem. Recimo “trideset dni do specialista” in podobno. Politiki vešče uporabljajo privlačne, a površinske obljube, da pridobijo podporo, ne da bi se zavezali k resničnim, trajnostnim rešitvam. Ko se v “resničnostni show” vključijo še mediji in vplivneži na družbenih omrežjih, hitro pokopljejo ne le strokovnost, temveč tudi vsebino. Oboje postane nepomembno. Ostanejo le še prazne in votle obljube.

medsebojni odnosi

Splošno znano je, tako neumni pa še nismo, da tega ne bi vedeli, da lahko tistega, ki nam ni všeč, oziroma je celo moteč, “ubijemo” na zelo preprost način. O njem si izmislimo nekaj laži in pol resnic, ki jih zapakiramo v všečno embalažo in jo potem ob podpori somišljenikov ”prodajamo” na družabnih omrežjih.

V virtualnem svetu je vse mogoče. Brezimni posamezniki, ki se morda v realnem svetu počutijo zapostavljene, si s skrbno urejenimi profili ustvarijo idealizirano podobo sebe in svojega življenja. Več všečkov, kot dobijo, bolj raste njihova moč in pomembnost. Trenutek, ko vzamejo v roke sabljo in sekajo glave vsem, ki so jim na poti, je le še vprašanje časa.

V življenju nasploh

“Sejem ničevosti” obilo vpliva tudi na tako imenovano kulturo potrošništva in blagovnih znamk. Nekoč si je samo rumeni tisk lastil “pravico”, da je dajal večji poudarek materialnemu bogastvu in umetno ustvarjeni zunanjosti nekega statusa, namesto osebnemu razvoju in vrednotam, danes to počnejo malodane vsi. Potrošništvo, ki ga zaznamujejo nenehno prizadevanje po “imeti več in bolje”, modni trendi, elitizem, zveze in poznanstva, zatira v človeku tisto najboljše: empatijo, ljubezen, razumevanje, toleranco, strpnost, solidarnost. Človek je danes nekaj vreden, če si lahko privošči modne tangice, če je s predsednico države na “ti”, če sledi “woke” propagandi in ne lastnim vrednotam.

In tudi zato!

Ja, in tudi zato, da bi čas, v katerem živimo, bolje razumeli, bi si morali prebrati to knjigo! Razumeli bi, zakaj je sodobna Becky – kraljica in zakaj se ignorira tiste, ki opozarjajo, da družba, ki pljuva po moralnih in etičnih načel prej ali slej potone.

Milena Miklavčič

Foto: Osebni arhiv; Portal24

ByAdmin