Ne, ni o tem, da je družbena situacija tako zavožena, da je komentiranje razumnemu človeku pod nivojem. Na širši in težji problem velja opozoriti. 40 dni naj bi se postili. Radikalno. Od neke razvade. Nisem zagovornik tega. Sem pa za zmernost 365 dni na leto. Misliti so mi dali glede informacij.

V postnem času nikoli nisem izvajal nobene posebne telesne ali prehranske telovadbe. Ko sem bil majhen, ob petkih nikoli nismo jedli mesa. Potem smo se tega držali samo še v postnem času. Potem samo še za Pepelnično sredo in Veliki petek. Z mešanico ob-čudovanja in za-čudevanja na Iksu berem, kako se bo eden za post odpovedal Iksanju, drugi alkoholu, tretji spet nečemu tretjemu. Svoboda je, seveda lahko počnete kar hočete. Posebnega smisla sam v tem nisem videl ali pa ga zaradi lenobe nisem hotel.

Je pa ena reč, ki bi jo v postnem času lahko premislili. Namreč naš odnos do informacij.

Čakajoč na Godoja

To je eno najpomembnejših del Samuela Becketta. Drama sledi dvema luzerjema, ki ob cesti čakata na skrivnostno osebo po imenu Godot. Medtem ko čakata, se pogovarjata o različnih temah, se spominjata preteklosti, se prepirata, tolažita drug drugega in celo razmišljata o samomoru, a se vedno odločita, da bosta počakala na Godota, za katerega upata, da bo rešil njune težave.

Če bi Beckett dramo pisal danes, je ne bi mogle napisati. Oba lenuha bi bila prilepljena na telefon in bi z desnim palcem porivala vsebine gor in gor, čakajoč, da se bo le nekaj takega zgodilo, kar je bilo vredno počakati. O ničemer ne bi govorila, ničesar ne bi premislila. Sodobni človek se pogosto klati po internetu in v neskončnih tokovih informacij upa, da bo naletel na nekaj, kar bo življenju dalo privid smisla.

Drama se zaključi brez prave rešitve. Godot nikoli ne pride in oba junaka sta ujeta v večnem čakanju. Kot postajamo ljudje ujetniki čakanja na novico z interneta. Razlika je morda samo še ta, da se klateža nekje zavedata svojega obupa. Mi, ki brskamo po internetu, pa imamo občutek, da se informiramo, da širimo obzorja, da se učimo in da celo notranje rastemo. Povsem biološke razloge imamo za ta dober občutek.

Evolucija nagrajuje radovednost

Pravijo, da je z informacijami nekako tako, kot s hrano. Evolucijsko smo programirani, da jemo, tudi če nismo lačni. Za vsak slučaj. Še posebej imamo radi mastno in sladko. Maslo in marmelado za zajtrk. Torte iz masla in sladkorja. Kdor ni jedel na zalogo, je umrl od lakote,

Z informacijami je podobno. Kdor ni bil obveščen, ni vedel, kje je hrana, ni vedel, kaj se govori za njegovim hrbtom, ni bil prav vpet v družbeno omrežje – magari v svoji votlini. Informacija je bila nekaj novega, nova ideja, ki pomaga k preživetju, novo nahajališče hrane, nova ženska za preživetje genov. Zvedeti ali naučiti se nekaj novega je bilo od nekdaj koristno. Naredilo je razliko med razgledanimi in zaplankanimi, med obveščenimi in nevednimi. Biokemija nas za novosti nagrajuje z dopaminom, kemično substanco, ki možgane prepoji z občutkom ugodja.

V slaščičarni informacij

Do informacij je bilo nekoč težko. Potem je prišel internet. In še vedno smo lačni informacij kot v času vaških opravljivk in Brižinskih spomenikov. Živimo pa v slaščičarni, kjer je vse zastonj. Odpreš iks, podrsaš s prstom navzgor, in pridejo nove informacije. In spet, in so spet nove. In spet. In se nam zdi, da smo se nečesa naučili. Morda smo bolj obveščeni o dnevnih dogodkih. Ali pa smo desetič videli posmehovanje neki vladni neumnosti. Morda celo odpremo članek, ki o zadevi pove več. In ko pridemo do konca, ki ga ni, lahko začnemo od začetka.

Ko zmanjka političnih novic na X-u, gremo lahko pogledat na Facebook, kako delajo mačke prevale, pa na Instagram, kaj so ljudje jedli za kosilo, pa na Telegram, kaj o zadevi menijo Rusi, in potem gremo še malo kolobariti na Planet, 24ur, Siol, disidenti še na Novo24 ali Domovino, če je tam kaj novega. In seveda je kaj novega. Ogromno novega, vsak dan, vsako uro, vsako minuto. In ko smo vse to pregledali, gremo lahko nazaj na Iks in začnemo nov krog.

In to je bilo zadovoljevanje lakote po informacijah za intelektualce. Mlajši in bolj preprosti duhovi gredo na TikTok, YouTube Shorts ali Instagram Reels, kjer jim ni treba niti brati, ampak gledajo nekaj sekund dolge video posnetke. Kjer talentirani obrtniki pokažejo, kako se kaj popravi, talentirane obrtnice iščejo bogate sponzorje; ali je preprosto posneto, kako nekje nekdo smuča ali šofira. Toka informacij na Tik Toku tudi nikoli ne zmanjka.

Gurwinder piše, da se informacijsko prenajedamo. Da je problem informacija debelost, informacijska zavaljenost, intelektualna zamaščenost. In je nekaj na tem. Kar delamo, ni informiranje. Informiranje, v izvorno pomeni, da se pozanimamo o nečem, da bi lahko nekaj naredili. Informiranje je priprava na dejanje. Ni samo sebi namen. Ni mišljeno, da bi informacija ostala v svojem, informacijskem svetu, brez posledic za snovni svet.

Kaj boste s to informacijo počeli? Kako in zakaj se bo vaše ravnanje spremenilo? Kakšne posledice bo to imelo čez 10 minut, čez 10 mesecev, čez 10 let?

Zdaj pa premislite, koliko tega, kar zveste na internetu, potem uporabite za nekaj, kar v realnem svetu naredite. Razen vremenske napovedi. Kaj pa vse ostalo? Tista mačka, ki dela prevale ali tisti možakar, ki je grdo padel pri skoku v vodo? Osebnostno rastete? Morate tisto vedeti za “splošno izobrazbo”? Koliko Iksov je treba v resnici poriniti čez ekran, da za Aristotela ne boste idiot, ki se ne zanima za politiko?

Intelektualna zamaščenost

Preobilje informacij in naravna informacijska požrešnost, ki vodi v stanje, ki ga  Gurwinder imenuje “intelektualna debelost“. Prenažiranje z informacijami privede do degradacije intelektualnega nivoja, izostane družbeno-povezovalna vloga informacij in povečuje se depresivnost med ljudmi. Kot med tistima Beckettovima zapohancema. Presežek informacij, ki so prazne in nekoristne, vodi v lenobnost uma, zmanjšuje sposobnost kritičnega mišljenja in poglobljenega razumevanja sveta. Podobno presežek sladkorja in nezdrave hrane škoduje telesnemu zdravju. In podobno, kot je industrijska proizvodnja sladkorja preoblikovala naš odnos do prehrane, je dostopnost informacij na internetu spremenila način, kako konzumiramo znanje in novice.

Družbena omrežja so oblikovala industrijo distrakcije, kjer so kratki video posnetki in površinske vsebine izpodrinili globlje vsebine. Kratkotrajna potešitev z informacijo na dogi rok prispeva k zmanjšanju občutka sreče. Da ne govorimo o fenomenu normativne disociacije, ki se kaže kot zmanjšana sposobnost obdelave in pomnjenja informacij in vodi v kognitivno nazadovanje TikTok generacije.

Informacija naj informira

Včasih mi kdo pokaže kakšno zadevo, kak video nekih ljudi na internetu, ki da počnejo nekaj silno zanimivega. Včasih zajedljivo vprašam, če te ljudi pozna. Ker ne vem, zakaj naj bi me sicer zanimalo, kaj se jim je zgodilo. Zajedljivost ostane nerazumljena.

Gurwinder predlaga enostavno metodo za oceno, ali je nekaj vredno vašega časa. Kaj boste s to informacijo počeli? Kako in zakaj se bo vaše ravnanje spremenilo? Kakšne posledice bo to imelo čez 10 minut, čez 10 mesecev, čez 10 let? Kolikšna bo ta sprememba? Velja za Ikse, ki jih berete, reelse, ki jih gledate, tudi knjige, ki jih berete. Metoda 10:10:10.

Vem, rekli boste, kaj pa zabava in razvedrilo. Nekoče je bila umetnost, piše Ted Gioia. Jaz pravim, še prej je bila vera, ki je bogatila duše ljudi. Potem je to delala umetnost. V klasičnih začekih je še slavila Boga. Kar ni bilo dovolj dobro za umetnost, se je še vedno lahko imenovalo kultura. Kulturo je pojedla zabava, zabavo boj za pozornost in pozornost je požrla odvisnost od informacij. In smo prišli od Bacha na Brandemburšekm dvoru do jedca hot dogov v zakotni ulici Chicaga. Spodnja ilustracija je odlična, članek, iz katerega je sposojena, tudi:

Skratka

Morda je ta postni čas primeren za premislek o tem, do kakšne mere smo odvisniki od informacij, koliko nas zaposluje digitalni hrup. Ne strinjam se, da gre za take vrste odvisnost, kot je tista od od alkohola in drog. Če se se boste odklopili, ne boste doživljali biokemičnih učinkov odtegnitve kemikalije.

Je pa v življenju še toliko drugega, kot spremljanje tega, kaj se je zgodilo drugim ljudem. Na TikToku. Ljudem, ki jih ne poznate. Ki nimajo nobenega vpliva na vaše življenje. Nam se mora dogajati, ne njim. Na tej strani ekrana, ne na oni je življenje.

Ni treba, da se v postnem času odklopite od interneta. Bi pa morda kazalo premisliti, je vas neka zadeva res informira. Ali vsaj zabava. Res zveste kaj takega, kar bo vplivalo na vaše ravnanje. Ali pa samo čakate na Godoja, beri, zabijate čas.

Če ga, naj velja, da ste za tisti dan prebrali internet do konca. Jordan Peterson bi rekel, da je morda bolj pametno, da greste pospraviti sobo. Ali kuhinjo.

Žiga Turk

PS. Priznam, da če ne bi zadnjič iz dolgega časa šel na Substack pogledat, če je kaj “novega”, ne bi naletel na oba odlična citirana članka. Ki ju seveda priporočam v branje. Morda bosta spremenila, kako boste naslednjih 10 dni, 10 tednov, 10 let brali internet.

[Kolumna je bila prvotno objavljena na portalu Žiga Turk: Čas/opis]

Portal24

ByAdmin

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja