Zgodbe s psihiatrije, da ti gredo vse kocine pokonci
Ne vem, če me je v zadnjem času kakšna oddaja tako pretresla, kot me je torkov Faktor. Sogovornika Aljuša Pertinača sta bila Lucija Šikovec Ušaj in Tone Vrhovnik Straka, pogovarjali pa so se o stanju psihiatrije pri nas. Podatki in zgodbe, ki sta jih gosta stresla iz rokava, so bili, vsaj zame, zastrašujoči. Prva stvar, na katero sem pomislila, je bila:«Bo ta stroka tudi v primeru evtanazije odločala, koga usmrtiti in koga ne?«
Po pravici povem, stiskalo me je pri srcu.
Osebno se s psihiatri še nisem srečala. Upam, če Bog da, da se nikoli tudi ne bom. V času zbiranja različnih zgodb so jih sogovorniki omenjali, a se ne spomnim, da bi bili do njih negativno nastrojeni. Imela sem občutek, da so jim bili celo hvaležni, ker so pomagali njihovim svojcem, ki so bili zaradi psihičnih težav pogosto celo nevarni za okolico.
Psihologi, psihiatri in drugi norci.
Rodrigo M. Avia je napisal zanimivo knjigo z naslovom: Psihologi, psihiatri in drugi norci. V njej pripoveduje zgodbo nekega Rodriga, ki je bil čisto srečen, dokler ni obiskal psihiatra. Na neki zabavi se mu zareče in možu svoje sestre reče ”gumbi” namesto ”Ernesto”. Ker je bil možakar psihiater, povabi Rodriga k sebi v ordinacijo. Tam ga prepriča, da je zbolel za parafazijo in fobijo. Rodrigo, ves prestrašen, obišče še psihologinjo. Bolj, ko se ukvarja s svojimi problemi, večji postajajo. Nek drug strokovnjak mu vcepi še strah pred smrtjo. Rodrigu se stanje tako poslabša, da izgubi službo. A potem, na srečo, vzame usodo v svoje roke in stroki ne dovoli več, da posega v njegove resnične in namišljene težave.
Slovenske zgodbe, ob katerih gredo dlake pokonci
Pred približno petnajstimi leti so slovensko javnost šokirali prizori, ko so komaj 13-letno deklico Anjo, žrtev brutalnih konfliktov med starši, po spektakularni akciji pripeljali na zaprti oddelek psihiatrije.
Februarja 2008 je sodni izvršitelj prvič potrkal na vrata. Z njim je prišlo še 15 policistov in kriminalistov, da bi bili v pomoč medicinskemu osebju. Odrasli so se namreč odločili, da je Anja nora, da je za v norišnico! Petnajst ljudi je deklico odvleklo v reševalno vozilo in odpeljalo na mariborsko psihiatrijo. Petnajst! Tam so rekli, da z njo ni čisto nič narobe, zdravnici je sodnica celo obljubila, da deklice ne bodo več rubili.
Popolnoma zdravo dekle so malo kasneje ponovno prisilno odpeljali na ljubljansko pediatrično kliniko, kjer je ostala štiri mesece, potem so jo premestili v Center za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični. Domov se je smela vrniti šele februarja 2009. Po vrsti procesov jo je namreč sodstvo konec leta 2008 spet dodelilo materi. Za zjokat!
Zgodb iz sveta je toliko, da glava boli!
O tem, kaj je psihiatrija s pomočjo Udbe počela z ”razrednim sovražnikom” po 2. svetovni vojni, obstaja gora zapisnikov, gora pričevanj. Koliko nedolžnim ljudem so uničili življenje, ne bomo nikoli izvedeli.
Psihiatri so v zgodovini ”pomagali” tudi pri ”reševanju” dedovanj v premožnih družinah, z njihovo pomočjo so se zakonci rešili nadležnega partnerja, vlade in vladarjev.
Tudi slavni Albert Einstein je imel temno, zamolčano plat. Njegov sin Eduard je zbolel za shizofrenijo. Zaprli so ga v züriško umobolnico Burghölzli. Ob koncu življenja je Eduard potožil: »Od tega, da sem za očeta imel genija stoletja, nisem imel nobene koristi.« No, to ni bilo čisto res. Zaradi očetovega denarja je lahko udobno živel v ugledni psihiatrični bolnišnici.
Stric
V preteklosti sem se kar nekajkrat srečala s posamezniki, ki so imeli resnične in ne le namišljene psihične bolezni. Bila sem še otrok, ko je eden takšnih prišel k nam na obisk. Mama je čisto pobledela, ko ga je zagledala na vratih. Čeprav je bilo sredi zime in so bile temperature pod lediščem, je na stežaj odprla kuhinjsko okno. Možakar je nekaj časa mirno sedel za mizo, potem pa je zahteval šnopc. Zvrnil je kar nekaj kozarcev, preden se mu je začelo blesti.
Bliskovito je vstal, zagrabil kuhinjski nož, ki je ležal zraven kruha, mama je zakričala: “Bežimo!” in smo skupaj s sestro poskakale skozi okno v sneg. Bile smo bose, brez jopic… Nekaj časa je še stal zraven okna in kričal, da bo ”vse pobil”, čez čas pa smo ga že slišale, ko je motovilil po cesti in ponavljal, da jih je ”še premalo”. Bil je eden od likvidatorjev, četudi ga že dolgo ni več med živimi. Njegovega grozljivega glasu ne bom nikoli pozabila.
Rafko
Rafko je bil v mladosti lep, zelo postaven fant. Dekleta so ga imela rada. Zakaj tudi ne, nikoli ni skoparil, ko je bilo treba častiti večerje ali pijačo. Ko je ena od lepotic zanosila, je prišlo do poroke, četudi so starši hčerki na vse kriplje branili. Življenje v dvoje ni bilo lahko, saj je hitro spoznala drugi obraz svojega življenjskega sopotnika. Rodil se je otrok, ki ga je morala prepustiti staršem, kajti partner je ves čas grozil, da mu bo ”nekaj naredil”. Večkrat je bil hospitaliziran. Ko se je potem vrnil k ženi, je bilo nekaj mesecev spet kot v raju. Ni še imela štirideset let, ko je popolnoma osivela. Strah, katerem je živela, je naredil svoje. Danes je on v neki ustanovi, obiskuje ga le brat, ona pa skrbi za dva vnuka v strahu, kaj bo, če se je težka bolezen podedovala in se pojavi tudi pri njima.
Znotraj oddelkov na psihiatriji
Kakšno je življenje ob tistih, ki imajo psihične težave, vedo le svojci.
Tudi o tem, kako se počutijo prisilno hospitalizirani, se nam, ki živimo tako imenovano ”normalno življenje”, niti sanja ne. Sodeč po torkovem Faktorju so tamkajšnje zgodbe lahko tudi na meji verjetnega.
Kako je biti bolan? Kako je biti hospitaliziran? Kako je biti svojec enega od takšnih bolnikov?
Ne vem, ne morem si predstavljati, saj še nikoli nisem bila v njihovih čevljih. Kdaj so bolni nevarni sebi in kdaj drugim? Kako pomagati, ko ogrožajo sebe in bližnje, osebje v bolnišnici? Ali so psihiatri ljudje z veliko začetnico ali pa se jih moramo – kot se zadnje čase govori- na smrt bati?
Vem le, da sit ne bo nikoli razumel lačnega, zdrav pa ne bolnega.
”Let nad kukavičjim gnezdom” je eden najbolj znanih filmov na to tematiko. Obstajajo pa še številni drugi (VIR ). Je pa res, da se mi zadnje čase zdi, da je tistih, najbolj norih – vsaj pri nas- več izven zidov psihiatrije kot znotraj njih.
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ
