Mnogi se radi sklicujejo na zdrav razum. Tudi sam imam zapisano, da moje (svetovalno) delo poteka predvsem na podlagi zdravega razuma. Vse ostalo znanje, modeli ipd. pridejo na vrsto kasneje oz. lahko le podpirajo naše odločitve.
Kaj je to, kar tako radi imenujemo „zdrav razum“ ?
Kaj je tisto, čemur v žargonu pravimo „dobra stara kmečka logika“?
Nobena skrivnost ni, da človekovo dojemanje sveta lahko razdelimo najmanj na dva dela.
Svet dojemamo intelektualno (razumsko, zavestno) in emocionalno (čustveno, podzavestno).
Strokovnjaki z različnih področij so si že dolgo enotni, da imamo v glavi dve možganski polovici, ki sta vsaka zase zadolženi za zelo različne procese. Ena polovica ima opravka z prevajanjem impulzov intelektualnih sfer (matematika, logika, ipd.), medtem ko pa ima druga opravka z glasbo, petjem, slikanjem ipd.
Intuitivno lahko prepoznamo, da vrhunska odločitev zajema oba pola našega bivanja.
Odločitev mora biti dobro premišljena, analizirana, zadostiti mora logičnim pogojem ipd., a mora hkrati zajemati tudi iskrenost do sebe in sveta, brezčasnost, barvitost in zadovoljstvo s samim seboj ob in po odločitvi.
Dandanes je veliko govora o resnici.
Žal malokdo razume, da je resnica res ena, vendar je njeno razumevanje odvisno od nivoja zavedanja, na kateri se človek nahaja. In kadar mislimo nase, smo običajno mnenja, da imamo vpogled v samo bistvo resnice. Če je naš napuh nekoliko večji, pa smo lahko celo prepričani, da edini vidimo v srce resnice.
Torej, „zdravo-razumska“ odločitev ne pomeni odločitve, ki temelji zgolj na razumu, temveč odločitve, ki (zdravo) vključuje oba dela našega bitja.
In to tako, da odpira pot siju resnice.
Da se resnica lahko dotakne vseh, ki se jih takšna odločitev tiče.
