Zakaj sovražimo? Razumevanje številnih obrazov sovraštva
Sen kresne noči Williama Shakespeara raziskuje ljubezenski kaos skozi zgodbo o dveh parih, ki se zapleteta v pravljične vragolije. Njuna začarana noč se konča z romantično zmedo in razrešitvijo. Ključni trenutek nastopi, ko se osupla Hermija spopade s sovražno izjavo svojega ljubimca, kar poudari zapleteno naravo in medsebojno povezanost sovraštva in ljubezni.
Igra spodbuja k razmisleku o prikazovanju sovraštva v glasbi, umetnosti in uprizoritvah ter preučuje njegov globok vpliv in osvoboditev, ki jo je mogoče najti, če se mu odrečemo. Odnos družbe do sovraštva je zapleten: 67 % ljudi težko prizna, da se motijo, 5 % delavcev prezira svoje delovno mesto, leta 2019 pa je bil v ZDA eden od tisoč Američanov žrtev kaznivega dejanja iz sovraštva, ki ni imelo smrtne posledice. Ti statistični podatki kažejo na raznolike pojavne oblike sovraštva.
Kaj je sovraštvo?
Sovraštvo zajema močno neodobravanje do osebe ali stvari. Sproži močno negativno čustveno reakcijo in pogosto vključuje željo po poškodovanju ali izključitvi tarče. Psihološko je sovraštvo sekundarno čustvo, ki izhaja iz osebnih izkušenj, družbenih vplivov in kognitivnih procesov.
Primarna čustva, kot so jeza, strah ali gnus, so prirojena in univerzalna. Prisotna so že od otroštva, zanje pa so značilni različni fiziološki in obrazni izrazi. Nasprotno pa je sovraštvo trajnejše in kompleksnejše od teh osnovnih čustev.
Druga čustva v primerjavi s sovraštvom razkrivajo njegove edinstvene vidike:
- Jeza je prehoden odziv na provokacijo ali grožnjo in se pogosto razreši, ko se razmere izboljšajo. Sovraštvo pa je trajnejše.
- Neodobravanje je v nasprotju s sovraštvom blažji, ne sovražni odpor, ki pogosto temelji na osebnih preferencah ali manjših zamerah.
- Ljubezen in sovraštvo sta močno čustvena, vendar diametralno nasprotna pojava, pri čemer ljubezen izraža globoko pozitivno navezanost, sovraštvo pa močno negativno.
- Apatija, za katero je značilna čustvena odmaknjenost, je lahko pravo nasprotje ljubezni in sovraštva.
Značilnost sovraštva je njegova vsesplošna negativnost, ki ni omejena na eno samo tarčo. Vodi lahko v diskriminacijo, nasilje in družbeno razdeljenost.
Razumevanje štirih vrst sovraštva
Prepoznavanje različnih oblik sovraštva v vsakdanjih odnosih je bistveno za zgodnje prepoznavanje in posredovanje. Medtem ko je spreminjanje družbenega odnosa lahko ambiciozno, lahko posameznik, ki se tega zaveda, zlasti oseba z družbenimi privilegiji, pomembno vpliva na interakcijo, pogovor in morda tudi na življenje.
Mikroagresije
Mikroagresije so pogosto nenamerne, vendar ponižujoče pripombe ali vedenje, ki je usmerjeno proti ljudem na podlagi njihove identitete ali porekla. Običajno prejemniki mikroagresije le-to opazijo bolj kot storilci. Včasih se oseba, ki je pripombo izrekla, ne zaveda njene boleče narave, dokler ni opozorjena nanjo.
Ko naletite na morebitno mikroagresijo, se odzovite na naslednji način:
“Čeprav to morda ni bil vaš namen, je bil komentar, ki ste ga izrekli med najinim srečanjem ([konkretni incident]), neprijeten. Vplival je name in morda tudi na druge, ker [pojasnite svoje občutke]. Zdelo se je, da gre za mikroagresijo.”
Sovražni govor
Sovražni govor vključuje izraze, ki spodbujajo sovraštvo, diskriminacijo ali predsodke do posameznikov na podlagi značilnosti, kot so rasa, vera, spol ali druge zaščitene kategorije. Sovražni govor je običajno bolj nameren kot mikroagresija, zato se je z njim težje soočiti.
Ignoriranje sovražnega govora lahko pomeni sprejemanje, medtem ko lahko neposredno soočenje povzroči, da se govorec brani. Spopadanje s sovražnim govorom, zlasti na delovnih mestih, je ključnega pomena za spodbujanje spoštljivega okolja. Tukaj je opisano, kako se ga lahko loti vodja:
Vodja: O vašem komentarju se pogovorimo na današnjem sestanku.
Zaposleni: To je bila samo šala. Ne reagirajte pretirano.
Vodja: Ne gre za pretirano občutljivost, ampak za spoštovanje. Vaša šala spodbuja škodljive stereotipe in ustvarja negativno vzdušje.
Zaposleni: S tem nisem mislil ničesar.
Vodja: Namen ne izniči učinka. Pri nas ne dopuščamo žaljivih komentarjev. Želim, da se [drugi osebi] opravičite na sestanku, kjer bo lahko pojasnila škodljivost komentarja.
Kazniva dejanja iz sovraštva
Zločini iz sovraštva so kazniva dejanja, storjena proti ljudem ali skupinam zaradi njihove rase, etnične pripadnosti, vere, narodnosti, spolne usmerjenosti, spolne identitete ali drugih zaščitenih lastnosti. Ta kazniva dejanja so različna, vključujejo fizične napade, vandalizem, grožnje, nadlegovanje in umore. Poleg škode, ki jo povzročijo neposrednim žrtvam, zločini iz sovraštva v ciljnih skupnostih vzbujajo strah, ustrahovanje in razdor.
V nobenem okolju – doma, na delovnem mestu ali v širši družbi – zločinom iz sovraštva ni mesta. Če ste priča morebitnemu kaznivemu dejanju iz sovraštva, ga takoj dokumentirajte. Raziskave kažejo, da so spomini lahko nezanesljivi, saj se lahko z vsakim spominom spremenijo. Če je potrebno, vse incidente, ki bi lahko prerasli v kazniva dejanja iz sovraštva, prijavite vodstvu delovnega mesta ali organom pregona.
Kibernetsko ustrahovanje
Zaradi vseprisotne vloge tehnologije v družbi so statistični podatki o kibernetskem ustrahovanju zaskrbljujoči. Približno 46 % ameriških najstnikov (starih od 13 do 17 let) se je soočilo s spletnim ustrahovanjem, 41 % odraslih v ZDA pa je doživelo spletno ustrahovanje. Sovraštvo je pomemben dejavnik spletnega ustrahovanja, saj ga spodbuja, da škoduje, ustrahuje ali ponižuje druge na spletu. Storilci se pogosto zatekajo k sovražnemu jeziku, žaljivkam in žaljivim pripombam ter ciljajo na posameznike zaradi njihovih domnevnih razlik ali ranljivosti.
Anonimnost in oddaljenost digitalnega sveta lahko še povečata sovražne izraze, kar kibernetskim nasilnežem omogoča širjenje sporočil o diskriminaciji, predsodkih in fanatizmu. Ta dejanja imajo lahko resne psihološke in čustvene posledice za žrtve, pri čemer so posledice za storilce pogosto minimalne.
Nasvet za ukrepanje: Razmislite o svojem vedenju v družabnih medijih. Ocenite ton svojih objav, vsebino, ki jo delite, in račune, ki jim sledite. Prizadevajte si, da bo vaša spletna prisotnost spodbujala strpnost, spoštovanje in vključevanje.
Razumevanje korenin sovraštva
Sovraštvo ni prirojeno človeško čustvo; razvije se sčasoma. Medtem ko lahko majhni otroci kažejo jezo, razočaranje ali neodobravanje, se pravo sovraštvo pojavi, ko odrastejo in začnejo razumeti kompleksna čustva.
Vloga družbenih in kulturnih vplivov
Naša vzgoja, kulturno ozadje in družbeni vplivi pomembno oblikujejo našo sposobnost sovraštva. Ljudje se naravno združujejo v skupine, v katerih čutijo pripadnost, in v skupine, ki jih sestavljajo tisti, ki jih dojemajo kot outsiderje. Ta družbena kategorizacija, ki krepi vezi v skupinah, lahko tudi goji miselnost “mi proti njim”, kar je podlaga za sovraštvo.
Ta miselnost, ki je očitna že pri dojenčkih, ki lahko razlikujejo med različnimi rasnimi obrazi, s starostjo postaja vse bolj niansirana. Pri devetih letih se otroci zavedajo rasnih stereotipov in njihovih družbenih posledic. Če se ta perspektiva ne preverja, spodbuja družbene in kulturne implicitne predsodke, ki pogosto vodijo v konflikte in delitve na podlagi vere, etnične pripadnosti ali narodnosti. Zgodovinski primeri vključujejo križarske vojne, špansko inkvizicijo, suženjstvo, kolonializem, apartheid, fašizem in totalitarizem.
Skupinska dinamika in želja po sprejetosti lahko posameznike spodbudita, da sprejmejo in okrepijo sovražna stališča. Tekmovanje za vire, moč ali status te občutke še okrepi. Ko na primer v skupino vstopi nekdo nov, se lahko obstoječi člani povežejo zaradi skupnih negativnih predstav o tem tujcu in se bojijo sprememb v dinamiki skupine.
Mnogi se sovražnim skupinam pridružijo v iskanju prijateljstva in občutka pripadnosti. Ta pot ne zahteva veliko truda, saj pogosto vključuje zgolj izražanje negativnega odnosa do drugih. Negativnost postane orodje za povezovanje, kar je za nekatere lažje kot dokazovanje svoje vrednosti kot zanimivih in dragocenih sopotnikov.
Če želite izvedeti več o boju proti kulturi sovraštva, si oglejte predavanje Sally Kohn na TED z naslovom “Kaj lahko storimo glede kulture sovraštva”.
Izpodbijanje družbenih predsodkov, spodbujanje vključevanja in spodbujanje razumevanja med različnimi skupinami so bistveni koraki pri odpravljanju sovraštva. Enako pomembni so priznavanje naše skupne človeškosti, spodbujanje empatije ter omogočanje dialoga in sodelovanja med različnimi skupinami. V naslednjem razdelku se bomo poglobili v te rešitve.
Psihološki in čustveni dejavniki sovraštva
Psihološke korenine sovraštva so zapletene in izhajajo iz negativnih osebnih izkušenj, ki napadajo posameznikovo identiteto ali prepričanja. To lahko privede do močne jeze, zamere in strahu. V nekaterih primerih lahko posamezniki, ki iščejo grešnega kozla za svoje težave pri delu, samospoštovanju ali odnosih, svoje frustracije usmerijo v druge, namesto da bi se soočili z lastnimi težavami.
Nevarnost je še en pogost vir sovraštva. Ljudje se pogosto primerjajo z drugimi in dojemanje nekoga kot boljšega ali tistega, ki ima nezaželene lastnosti, ki jih pri sebi nočejo priznati, lahko privede do tega, da svojo zaskrbljenost projicirajo na to osebo.
Sovraštvo je lahko tudi nezavedna reakcija na neverbalna znamenja. Za dodaten vpogled razmislite o virih, kot je “Zakaj radi sovražimo nekatere znane osebnosti”.
Nasvet za ukrepanje: Da bi se uprli predsodkom in sovraštvu, izpodbijte svoje domneve. Če vas na primer nekdo v prometu ovije, namesto da bi ga in podobne voznike takoj označili za brezobzirne, razmislite o tem, da vas morda preprosto niso opazili, ko ste se vključevali.
Vpliv sovraštva in konfliktov
Sovraštvo do sebe
Sovraštvo do samega sebe, za katero je značilna močna nenaklonjenost ali sovražnost do sebe, se lahko kaže na družbeno sprejemljive, vendar škodljive načine. Pogosti znaki so perfekcionizem, ugajanje ljudem, samoponiževalni humor in težave s telesno podobo, kar lahko vodi v duševne in telesne bolezni. Premagovanje sovraštva do sebe vključuje prepoznavanje negativnega samogovora in škodljivih vzorcev, pogosto s strokovno pomočjo in podporno mrežo, da bi preoblikovali negativne misli in prakticirali skrb zase.
Medosebni konflikti
Čeprav so konflikti, kot je rivalstvo v filmu “Nazaj v prihodnost”, v fikciji zabavni, je lahko medosebno sovraštvo v resničnem življenju zelo škodljivo. Lahko se kaže kot ustrahovanje, marginalizacija ali diskriminacija, kar spodkopava zaupanje in komunikacijo v odnosih ter lahko preraste v verbalno ali fizično nasilje.
Da bi ublažili medosebne konflikte, bi morali posamezniki vaditi samozavedanje, empatijo, konstruktivno komunikacijo, iskati skupne točke in aktivno poslušati.
Odpravljanje sovraštva in spodbujanje enotnosti v skupnostih
Druga svetovna vojna je povzročila porast sovraštva in rasnih predsodkov, zlasti ustanovitev taborišč za internacijo Japoncev v Združenih državah Amerike. Na tisoče japonskih Američanov je bilo neupravičeno premeščenih in pridržanih zaradi svoje etnične pripadnosti, kar je pomenilo hudo kršitev državljanskih pravic in stopnjevanje diskriminacije.
Ta zgodovinski dogodek odraža številne sodobne primere sovraštva in predsodkov na svetovni in lokalni ravni. Brezbrižnost do takšnih dejanj sovraštva spodkopava družbeno enotnost, dostojanstvo, raznolikost in varnost. Zato je skrb za družbo, ki ceni raznolikost, spodbuja empatijo ter dejavno nasprotuje sovraštvu in diskriminaciji, ključnega pomena za preprečevanje ponovitve krivic iz preteklosti.
Ukrepanje je preprostejše, kot se zdi. Začnite s spoznavanjem različnih kultur, religij in okolij. To lahko vključuje raziskovanje zgodovine plesa iz druge kulture, udeležbo pri verskem obredu zunaj vaše kulture ali povabilo koga iz drugačnega okolja k skupnemu obedu.
