Zakaj so zgodbe tako pomembne?
Dobra zgodba lahko ustvari dober članek, prezentacijo ali nagovor, velja pa tudi obratno. Slaba zgodba lahko uniči še tako skrbno pripravo, odlično izdelano predstavitev ali natreniran nagovor.
Osebno mi je zelo všeč zgodba ustanovitelja Microsofta, Billa Gatesa. Saj veste, mlad nadobuden fant, ki svoj imperij ustvaril iz nič, iz nekakšne garaže v predmestju. Dejstvo, da je bila njegova mama članica uprave IBM-a, podjetja, ki je obvladovalo svet računalništva v njegovem času, verjetno pri tem ni imelo velike vloge. Ali pač? Resnici na ljubo, mi je prav malo mar kaj je bilo na stvari. Vemo, kaj imamo danes. Želel sem samo pokazati, kako pomembno vlogo imajo zgodbe v našem življenju za npr. motivacijo … in kako hitro lahko tudi spremenimo naš odnos, ko v te iste zgodbe vstopijo nove možnosti.
Pripovedovanje zgodb je eden od primarnih načinov komunikacije.
Že v pradavnini je bilo prav pripovedovanje zgodb ob ognju tisti veliki dogodek dneva, na katerega so nestrpno čakali mladi in na katerega so se primerno pripravljali starejši člani plemenske skupnosti.Vsi imamo radi dobre zgodbe. Naj bo to zgodba, prikazana v filmu, v knjigi ali preprosto povedana kot npr. pojasnilo prijatelja o tem, kako je uspel preiti določeno prepreko v življenju.
Pravo vprašanje je, zakaj nas zgodbe tako močno posrkajo vase?
Zakaj nas tako pritegnejo? Po svoje je odgovor pravzaprav precej enostaven. Če npr. spremljamo predavanje s prezentacijo, kjer “naj bi” spremljali goro dejstev in suhoparno naštevanje podatkov, se v možganih aktivirata dva predela (ti. predel Broca in predel Wernicke). Gre za predela, kjer procesiramo jezik tj. kjer besedam dajemo pomen. To je pa tudi vse, kar se zgodi.
Po drugi strani pa se v primeru, ko imamo opravka z zgodbo, ne aktivirajo samo predeli, ki besedam pripisujejo pomene. Aktivirajo se tudi drugi deli, ki bi jih uporabili tudi v primeru, če bi prišlo do dejanskih izkušenj.
Torej, če nam nekdo začne razlagati, kako okusno je pripravil sveže jajčne testenine z omako iz domačih paradižnikov z domačega vrta, sveže nabranim origanom in hladno stiskanim oljčnim oljem, se sprožijo tudi tisti deli, ki imajo v naših možganih opravka z našimi čutili.
Izrazi, kot so npr. “žameten glas”, “svilnata koža” in “vonj po svežem kruhu” so izrazi, ki so se pravkar dotaknili vašega dela v možganih, ki je zadolženo tudi za čutila. A to še zdaleč ni vsa moč, ki jo imajo nad nami zgodbe. Zgodbe lahko v pogon spravijo tudi cele možgane. Ko ljudem npr. opisujemo izkušnjo, ki je imela zelo globok vpliv na naše razmišljanje, ima ta zgodba v bistvu enak vpliv tudi na naše poslušalce. Možgani govorca in poslušalca se namreč “sinhronizirajo”, med seboj se uskladijo. Povedano nekoliko bolj po domače, če ste imeli kakšno res hudo, veselo, žalostno, grozljivo itd. izkušnjo, bodo vaši poslušalci, če jih dobro pritegnete v zgodbo, vašo izkušnjo tudi sami podoživljali med vašim govorjenjem.
Gremo še korak globlje?
Vprašajmo se, zakaj je pravzaprav temu tako? Zakaj bi poslušalci z vami podoživljali zgodbo, kot da se vse skupaj dogaja tudi njim?
Odgovor je ponovno enostavnejši, kot bi moral biti, da bi vse skupaj lahko zvenelo bolj dramatično. Naši možgani so enostavno povezani na tak način. Vsaka dobra zgodba je, če jo razbijemo na pozamezne sestavne dele, na nek način zgolj povezava vzroka in posledice. In prav to je v samem jedru način, kako človek pravzaprav razmišlja. Ves čas razmišljamo v nekakšnem notranjem monologu. Pri tem sploh ni pomembno, ali razmišljamo o hrani v hladilniku, zunanji politiki ali o rožah za svojo ženo. V glavi si sproti zmišljujemo kratke zgodbice za prav vsako dejavnost ali prihajajoči pogovor.
Zanimivo pa je, da vsakič, ko slišimo zgodbo, želimo to zgodbo nekako spraviti v razmerje z našimi že obstoječimi izkušnjami. Prav zato imajo prispodobe tako močan vpliv na nas. Med brskanjem po možganih za podobnimi izkušnjami kot so v zgodbi, se aktivira del možganov (insularni reženj), ki nam pomaga vzpostaviti odnos do izkušanja bolečine, veselja ali jeze. Prispodobo in dejanski dogodek povežemo avtomatično. Naši možgani iščejo razmerje med vzrokom in posledico nečesa, kar smo že izkusili.
Ste se že kdaj zalotili, ko ste poslušali prijatelja ali prijateljico govoriti o nečem, o čemer ste ji vi še deset dni nazaj tako zavzeto razlagali?
Zdaj pa ona govori o tem, kot da je to njena ideja? Grozljivo? Gre za normalen človeški pojav. Še več, gre za temelj umetnosti vplivanja na ljudi. Človeka lahko namreč ali prisilimo v nekaj ali pa to stori sam tako, da našo idejo prevzame kot svojo.
Prav zgodbe so način, da ustrezno aktiviramo možgane drugih tako, da našo zgodbo prevzamejo kot svojo.
V Delta Life Coachingu to dejstvo uporabljamo zato, da ljudje začnejo bolje razumeti svoje omejitve in lažje dojamejo načine, kako z lastnim potencialom te omejitve tudi presegati.
[ Več tukaj (klikni) ]Edvard Kadič
Če torej kdaj ne veste, kako ljudi okoli sebe pripraviti, da bi kaj naredili točno tako kot si vi želite, jim povejte zgodbo. Takšno, v kateri je logično, da je prav vaš način daleč najboljši za uspešno izvedbo.
Srečno!
Edvard Kadič
Foto: Pexels vir
P.S.: Ta članek je bil napisan za dnevnik Svet24, objavljeno dne 18.8.2016
