Vse poti ne vodijo v Rim
Izrek, ki ne nujno drži. Pravi namreč, da boste ne glede na izbrano pot vedno prišli na cilj, ki ste si ga zadali. Ampak v tej trditvi sta dve spremenljivki. Cilj in izbrana pot. Še kako pomembni sta. Vsaka posebej in vsaka zase. In če sta v nas resnično usklajeni, potem se na rek res lahko zanesemo. Zaupamo in se prepustimo. Ampak za to moramo vložiti že kar nekaj truda, časa in volje. Saj veste, da postavimo prave temelje in naravnamo smer. Če pa nismo usklajeni sami s seboj, če nimamo usklajenih hotenj, želja, predstav in aktivnosti … če smo se kar nekje sredi neurejene poti in na pamet odločili hlastati po zlaganih idealih … lahko tudi dospemo samo nekam globoko v gozd.
Sicer pa, če se malo pošalim in se poigram malo s prispodobo, kje pa piše, da je ravno Rim primeren za vsakogar? Morda si pa nekdo res želi samo izletov v Vegas. Ali Klevevž. Ali na Debelo Grižo. Hm, morda si pa nekdo ne želi nikamor. Tudi to je O. K. Dopustimo posameznikom, da se odločijo sami zase. Podprimo jih raje v tem, da sploh zmorejo razmišljati, kaj si v resnici želijo. Kako čutijo. In kaj je njim ljubo in prijetno. Raje si dajmo prostor, da začutimo sami sebe in si zmoremo in znamo prisluhniti. Je koga morda ob teh besedah zaskrbelo, da bi se nekateri potem kar polenili, obmirovali in na mestu zgnili? Ta skrb je odveč.
Po naravi je sicer človek leno bitje in si povzroči velikokrat več dela z iskanjem bližnjic, kot bi ga moral vložiti, če bi v akutno zadevo pač »zagrizel«. Vseeno pa je človek bitje rasti, razvoja, napredka in družbe. Pomembno mu je, da pripada in da prejme potrditev. Bolj kot karkoli drugega. Zato se tudi nezavedno gibljemo proti akciji, proti dejanjem, proti aktivnosti, proti koristnosti. To je v nas. Ovirajo ali začasno ustavijo nas zgolj motilci, zaradi katerih postanemo čedalje bolj zmedeni. Kot čebela, obdana s preveč signali. Takšnimi in drugačnimi. Brenči na mestu in kroži. Izgubi orientacijo in občutek za čas ter prostor. Če ima srečo, pride mimo stanovska kolegica in njej ob boku prekine začaran krog. Včasih in na žalost pa jo prej ujame novodobna turbo nevihta s točo.
Povedati hočem, da je bolje kot o ciljih in poti govoriti samo o enem ali samo o drugem. In dopustiti, da se za tem, ko je vsaj ena izmed teh spremenljivk jasna, stvari sestavijo po naravnem redu. Ker se. Če skupaj tiščimo napačne kombinacije, pa prihaja do neučinkovitosti, frustracij, bolezni in izgubljene moči in volje. Poleg tega pa si vse nadaljnje delo in napor na takšen način razmišljanja vsaj prepolovimo. Lahko se torej posvetimo samo vprašanju, kaj vidimo na koncu nekega obdobja. Kako se tam počutimo, kako smo videti, kaj se tam dogaja in morda tudi, kdo je tam ob nas. Vse neotipljivo, kar prištevamo med »mehka področja« svojih življenj, pa bo poskrbelo, da se boste tam prav zares znašli. Velikokrat lažje in hitreje brez našega zmotljivega špekuliranja.
In po drugi strani se lahko samo prepustimo poti sami. To je tisto nekaj v vas, kar vas žene. Kar vas motivira. Kar vas vodi. Kar se vam kar dogaja in poraja. Kar poskrbi, da ob pravem času v vas vznikne prava misel, ideja. Ali kot pravimo, da se v pravem času znajdemo na pravem mestu. Včasih smo še sami presenečeni, kako se dogodki v življenju zlagajo v smiselno pot. Tako natančno preračunano, kot bi jo načrtovali in zlagali kreatorji piramid.
Predvsem slednja pot velja za lahkotno, igrivo in spontano. Prva za mirno in odločno. Oba predstavljena načina delovanja veljata za čudežna. Ker se v obeh primerih na koncu čudimo, kako veličastno je življenje, kako neskončna je inteligenca, ki jo nosimo v sebi, in da naše življenje ne bi moglo biti bolj popolno in z nami prijazno. Kljub vsem vmesnim morebitnim »nižinam«. Saj pa vendar niste pred rojstvom nikjer podpisali pogodbe, da bo vaše življenje samo sladilo ali samo grenilo. Prišli ste v peskovnik. Ustvarjajte, kreirajte. Živeli boste tako dobro, kolikor daleč neseta vaša domišljija in igra.
Jaz pa vam z ljubeznijo in popolnoma neodvisno samo podajam ideje za nove, širše in bolj pregledne miselne domete. Morda nekega dne prerastejo okvirje in zaživijo kot svobodna ptica.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologija: https://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikar: https://tjasaravnikar.si/
