Vsakdanjik negotovosti – Kaj se nam dogaja, kam gremo?
“Ne bi bil rad mlad še enkrat. Sedemdeset jih imam, sem zadovoljen, da je bilo tako, kot je bilo.”
Tako mi je pripovedoval moj sogovornik, vesel, da je bil dobro vzgojen, čeprav je bila vzgoja velikokrat trda.
“Živeli smo preprosto in skromno. Hvaležen sem za vse.”
Nato me zaskrbljeno vpraša: “Kam gre ta svet? Ali se vam ne zdi, da smo vedno bolj čudni, da se bojimo drug drugega. Včasih me ni bilo strah hoditi po ulicah, zdaj me je. Bojim se poslušati večerna poročila. Raje jih ne, da mi ne vzamejo spanca.”
Nekaj besed sva še spregovorila predno sva se prijazno poslovila. Še vedno razmišljam o njegovih besedah. O strahu, negotovi sedanjosti. Ni edini, ki tako razmišlja. Kaj se nam dogaja? Se bomo prepustili vzdušju nestabilnosti in negotovosti, ali bomo našli v sebi moč in pogum za naprej. Vsi občutimo, da trenutna družba ni v redu, da se preveč stvari dogaja narobe.
Koliko časa bomo še dopustili, da bodo mediji, ustanove, politiki, manipulirali z nami, da nas bo družbeni tokovi potiskali v kot in nam ne bodo pustil dihati? Zelo smo si različni, vsak po svoje doživljamo čas, v katerem smo. A vsem nam je skupen strah pred prihodnostjo. V zgodovini človeštva so bila vedno nihanja. V vseh obdobji so bili dogodki, ki so budili človeštvo, zahtevali spremembe, napovedovali in klicali po spremembah, ko so se zgodovinski dogodki odvijali v napačne smeri.
Je danes kaj drugače? Smo v 21. stoletju, napredek na tehničnem področju je fantastičen, človek pa je duhovno ostal v prazgodovinskem obdobju. Še vedno nas je strah za življenja, ker se močnejši, tokrat svetovne velesile, poigravajo z nami, ker je svet preplavil pohlepni kapitalizem. Pozabili smo na vse, kar je za človeka najbolj potrebno in nujno za obstanek. Na enem koncu sveta lakota, na drugem koncu mečemo hrano stran. Vojne so, ker velesile svet spreminjajo v svoje interesno pohlepno področje.
Bomo sprejeli to (samo)uničevanje?
Ali se bomo prepustili temu toku, bomo sprejeli to (samo)uničevanje? Izgubili smo zaupanje, ne verjamemo več niti svojim bližnjim, zato se nam svet podira. Komu lahko še zaupamo? Je še kje kdo, ki je resnicoljuben, pošten, in ki želi sebi, svojim bližnjim in tudi vsem drugim, ne glede na spol, raso, versko pripadnost, resnično boljše, človeka vredno življenje?
Trenutne vojne in vsi, ki jih omogočajo, od izdelovalcev in prodajalcev orožja, do politikov, ki jih povzročajo, do tistih, ki jih brezplodno poskušajo zaustaviti, a jih ne, ker jim obstoječe stanje koristi, vsi ti ne delajo v prid ne planetu, ne človeštvu, ne vsemu živemu na planetu.
Starejši se danes bojimo, da človeštvo ne bo preživelo. Tudi, ker se nismo ničesar naučili iz zgodovine. Mladih preteklost ne zanima. Pa jo zato ponavljajo. Opažamo, kaj je naredila permisivna svobodnjaška vzgoja. Vloga avtoritete se je izgubila, otroci smejo delati prav vse. Nihče jim ne sme nobene stvari prepovedati. Pred kratkim, ko so divjali po parkirni hiši, se ni nihče našel, ki bi poudaril, da to ni zdrav, kaj šele pameten način obnašanja. Otroci streljajo na svoje vrstnike. Premalo se zavedamo agresivnosti med otroki in mladimi.
Kdo vzgaja današnji svet?
Kdo vzgaja današnji svet? Učitelji? Ki so tudi sami večinoma brez pravih vrednot in ciljev! Pa še onemogočeni s strani pravilnikov in nasilnih staršev. Kaj smo naredili z družino? Za vstop v zakon in ustvarjanje družine vzgoja nič več ni potrebno. Mladi vsrkavajo izkušnje ločenih staršev, večkrat kruto sprtih in sovražnih. Vzgojne ustanove, ki poskušajo malo razmišljati o družini, niso podprte. Družina, ki naj bi bila zdrava in edina pot za vzgojo otrok, je nekje v kotu, kot da je v arhivu. Le redke družine so še tiste prave, ki so kot družine v svojem jedru zdrave, sočutne, ustvarjalne, ki živijo in delajo po meri človeka, danes za jutri.
Današnji način življenja jih, dan za dnem počasi vsrka, onemogoči, prežveči in izpljuni. Pohabi in to dokončno. To počne del družbene elite, ki ji to ustreza, ki ima s takim svojim uničevanjem svoje načrte. Dopustili smo, da se je družbi vzelo srce, ko smo družino postali na tako nizko raven. Pravzaprav je ni več. Ali kdo danes še govori, da vsak otrok potrebuje očeta in mamo za zdrav in uravnovešen razvoj?
Hvaležen sem svojim učiteljem v osnovni šoli. Bili so močne osebnosti, trdni v vrednotah, pokončni, in bili so nam vzgled. Spoštovali smo jih in cenili, poznali smo tudi njihove napake, a nam je bilo bolj pomembno to, kaj in kako so nas učili za življenje.
To so moje korenine
Ostali so mi globoko v spominu in to so moje močne korenine. Naučili so nas spoštovanja vrednot. Neštetokrat sem slišal, kako je potreben biti dober, delaven, pošten, spoštljiv. Vse to nam je danes neznano. Ne morem si predstavljati, kako bo živel ta rod, ki se danes vzgaja v razvrednotenju vrednot. Nima smisla, da se jezimo, kakšna je današnja mladina. So rezultat naše vzgoje. Rezultat sodobne družbe. Postavlja pa se mi vprašanja, ali se da živeti brez čuta do bližnjega. Človek je še vedno bitje čustev, topline. Računalniki in pripomočki, ki so sicer koristni, so nas zasvojili, a nas tiho ubijajo.
Umetna inteligenca nas trenutno navdušuje, istočasno pa nas pušča osiromašene in prazne, saj je odnos človeka do sočloveka vendarle bistven in prvi. Tega ni v vojnih razmerah, ni v političnem pohlepu, ni v političnih prerivanjih za oblast. Tega ni v robotih, ki naj nam bi bili v pomoč, saj niso prijazni, nimajo nasmeha, nimajo topline. Ne vedo, kakšne so posledice ubijanja.
Še cenimo pomoč sočloveka, njegov prijazen odnos? Vsi pričakujemo, da so drugi do nas prijazni in svetli. Pa mi do drugih? Verjamem, da naša človečnost še ni umrla. Ker vsi v sebi nosimo dobroto in ljubezen. Jo prinesemo že v zibelko. Samo tako lahko živimo, če živimo iz tistega dobrega, kar je v nas. Čas, v katerem smo, kliče k preobrazbi in vrnitvi k človečnosti, ker smo postali duhovno osiromašeni, zato osamljeni in zapuščeni. V zadnjih desetletjih živi v Sloveniji veliko ljudi v materialnem izobilju. A prav oni so pozabili na vrednote, na svetost človeka. Prav zaradi tega smo nebogljeni in nemočni vsi, bogati in revni.
Čas v katerem smo, kliče: Vrnimo se k človeku!
Ljudje se moramo zavedati svojega čudovitega poslanstva v tem času in prostoru. Starejši ne smemo nostalgično jamrati, ampak z zgledom pokazati mlajšemu rodu, da je življenje dar. Za ta dar je potrebno narediti vse, da ga živimo kvalitetno in ga omogočamo tudi drugim. Danes je vrednost življenje le v kapitalu, denarju, oboje večinoma povezano s krajo in prevaro. Napor, garanje, delo niso vrednote. Iščemo zaledje in moč v denarju, ki ga lahko vrag vzame v nekaj sekundah. Odločiti se je potrebno za pravo življenje.
Za moje, za bližnje, za tiste bolj oddaljene. Sem jaz lahko srečen, ker imam na mizi vsak dan hrano, medtem ko sočlovek nekaj sto kilometrov stran umira od lakote? Kako so ljudje včasih pomagali drug drugemu! Danes se bojimo drug drugega, samo v svojo malho gledamo. V tem ni prihodnosti ne za nas, ne za naš planet.
Premnogi imajo vsega v izobilju. Le ljubezni nimajo. V večini nas preostalih pa je želja po ljubezni, v nas je prisotna pot, ki govori o naši moči in vse kar se je zgodilo v preteklosti nam govori, da zmoremo in do bomo tudi v prihodnosti premagali slabo. In takih nas je veliko.
Če se vrnem h gospodu, ki me je s svojo zgodbo postavil v današnji čas. Verjamem, da bo njegov pesimizem o današnjem času premagan, ko bomo sposobni doumeti, kaj ljubezen je. Ta ne pozna strahov, bogati vse nas. In pelje stran od zla sedanjega časa.
Benedikt Lavrih
Portal24; Foto: Osebni arhiv