Vrnitev v kamrico vesti
Kaj je vest? Je vest v vsakomur od nas? In če je bila pa je ni več? Kdaj in kam se je izgubila? Kajti ljudje smo danes videti, kot da vesti nimamo več! Obnašamo se ponorelo! Je vest v vsakem? Da, je, samo različno je nam oglaša. Že otrok se odziva po svoji vesti. Dobro ve, kdaj naredi kaj narobe. Ve tudi, kaj je dobro in kaj slabo. Starši in vzgojitelji so nam pomagali, kako naj sledimo vesti.
Vest potrebuje vzgojo, vest je čudovit dar človeku, da se lahko odloča za dobro in dela dobro. V današnjem času se marsikaj sme. Veliko si dovolimo, živimo v času, ko mislimo, da ni potrebna samokontrola nad našimi dejanji. Včeraj nekaj ni bilo dovoljeno, danes se to sme in je to del ravnanja in načina življenja večine ljudi, zlasti demokratično izvoljenih. Ne vseh, a večina, ko pride na oblast, pozabi na svojo vest (če so jo seveda kdaj imeli). Krade se in laže. Vse to je postalo del vsakdanjega življenja. Ali si kdo upa spregovoriti o teh grehih sodobnega sveta?
Človek današnjega časa se ne boji Boga
Človek današnjega časa se ne boji Boga, se ne boji nikogar. Odkar človek misli, da ima vso pravico in svobodo v svojem ravnanju, se je svet spremenil v mlakužno stanje, kjer ni več ljubezni do sočloveka, do živali, do narave. Ne smem reči, da vse človeštvo danes nima vesti. Veliko ljudi se še trudi in živi v svetu moralnih vrednot in ponosni so na to. Problemi današnjega časa so izzivi materialne narave in skušnjave, živeti lagodneje, udobneje.
Zelo dober plemenit mlad fant, je živel na podeželju. Imel je zdravo kmečko-delavsko pamet. V mladosti mu je bila poštenost vrednota in način življenja. Bila! Šel je v svet in ustanovil malo podjetje. Bil je sposoben. Danes je lastnik velikega podjetja. Prevzelo ga je vzdušje kapitalizma, ustvarjanje dobička, uživanje prestiža. Nikoli nima dovolj. Hoče več in več. A je pozabil na ljudi! Njegovi delavci ga zapuščajo, ker z njimi ravna grdo, tudi plačani so slabo. Izkorišča jih na vsakem koraku. Ni edini, ki tako dela.
Ljudje v sedanjem kapitalističnem sistemu so ujeti v zanko iz katere ne morejo iz različnih razlogov: preživljanje sebe ali družine in s tem strah pred izgubo službe, krediti, mnogi ljudje pa so nezmožni upiranja, protestiranja.
Kdo se še spomni sedmih glavnih grehov?
Kdo se še spomni sedmih glavnih grehov? Kdor je hodil k verouku, je o njih večkrat slišal ali pa jih morda znal na pamet. Napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jeza in lenoba! So del življenja! Kar pa ne pomeni, da jih zato lahko preprosto sprejmemo, ampak da moramo o njih razmišljati. Pa ne le, koliko teh lastnosti ima naša družba, v kateri živimo, naši najbližji, ampak tudi, koliko je tega v nas.
Zdi se, da je med nami vedno več nadutih ljudi. Zlasti mladi so polni samozavestni, čeprav z njo marsikdo skriva svoj strah in nemoč živeti v družbi, ki je neprijazna do njih. Preveč jih je, pa ne le mladih ljudi, ampak ljudi vseh starosti, ki v medsebojnih odnosih z nadutim in grobim obnašanjem izstopajo. Niso priljubljeni, a hočejo biti vedno prvi. V javnem življenju se jim velikokrat uspe prebiti v prve vrste. Vse vedo, najboljši so na vseh področjih. Njihov napuha družba prepozna, se mu pa ne zna upreti!
Napuh in lakomnost se držita za roke. Nikoli jima ni dovolj. Vse hočeta samo zase! Njuna edina skrb in potreba sta, imeti še več in še več in še več! Bistvo sodobnega svetovnega kapitalističnega sistema so tri zelo človeške lastnosti: požrešnost, lakomnost, napuh. Menda ljudi, ki imajo v sebi združene vse te tri lastnosti niti ni tako veliko, baje zgolj en procent, a ti trije “grehi”, združeni v enega, imajo neverjetno moč. Uničujočo za preostali del človeštva!
Nečistost
Nečistost se je v preteklosti izražala v načinu življenja med ljudmi. V ospredju je bil predvsem odnos do spolnosti, ki se je morala ravnati izrecno po katoliških pravilih. Bila so stroga, niso upoštevala človeških čustev in situacij, ki se v življenju ljudem pač zgodijo. Zunajzakonska skupnost je še danes pojmovana kot nečista skupnost. Tudi nezvestoba, ločitev, menjavanje partnerjev. Danes sicer redko slišimo besedo nečistost, medsebojne odnose vrednotimo z drugačnimi kriteriji, bolj odprtimi, bolj človeškimi. Tudi bolj razumevajočimi. Sicer pa je imel zelo prav …… ki je rekel: “Ne omadežuje človeka, kar gre v usta, kar gre iz ust, to ga omadežuje”. (Mt 15,11)
Jeza
Jeza pa je naša vsakdanja spremljevalka, čeprav jo izražamo na različne načine. In velikokrat za prav nepomembne stvari. Včasih zelo žaljivo in celo s fizičnim nasiljem. Z zatiranjem svojih najbližjih in z umori! Pa tudi z metanjem bomb! Čeprav v resnici vojn ne pogojujejo le jeze, zamere ali krivice, pač pa pohlep po dobiček, se pravi denar, in želja po oblasti. Pravičnih vojn ni!
Sicer pa z običajno človekovo jezo ni nič narobe, vsi jo kdaj pa kdaj občutimo. Le pravilno jo je treba izraziti in ne je gojiti in pestovati, ker rada preraste v sovraštvo. Sovraštvo preraste v vojno, ki ni nujno, da ima svetovne razsežnosti, je pa pogubna in škodljiva za vse. In tako konca nikoli ni! Najti pravi način izražanja jeze je velika modrost.
Lenoba in nevoščljivost
Lenoba pa ima, kot Janus, dva obraza. Lahko je lastnost, s katero se ni ravno dobro hvaliti, lahko pa je prepotrebna relaksacija, da si telo in duh opomoreta. Pravijo da so nekateri po naravi leni. Ne verjamem. Ker te vrste lenob je geografsko pogojena. Nekdo v vroči Saharski Afriki dan preživlja drugače kot Severnjak. Pa sta lahko oba na svoj način ali pridna ali pa lena.
Neradi sprejmete uspehe bližnjih? Če je odgovor da, ste nevoščljiva oseba! Včasih se nevoščljivost pojavi kdo ve od kod. Kar sama pride. Niti se dobro ne zavedamo, kdaj postanemo njeni lastniki. Nevoščljivost je lahko velika ovira pri odnosih z bližnjimi. Ni glasna, ni hrupna, ne dela veliko škode, a vendar lahko hudo zastruplja naše medsebojne odnose.
Svetilnik
In tako smo spet pri naši nebodijetreba vesti. Ki je v resnici svetilnik. Lahko zasveti tako močno, da nas zelo zmoti. Ta luč naše vesti je edinstven trenutek, ki nas povabi, da naredimo iz sebe in iz svojega življenja nekaj boljšega.
Ko dopustimo, da se dobrota in ljubezen po vesti v nas prebudita, smo naredili največ zase in za bližnje in tudi za svet. Za novo življenje. Ko nas pokliče, je najbolje, da ji prisluhnemo. Ni zdravo, da jo utišamo. Njena pota niso vedno enostavna, ker nas bo morda poklicala h korenitim spremembam.
Lahko bežimo pred vestjo. A nas bo slej ko prej dohitela in ujela. Včasih v zelo neprimernem trenutku. Zagotovo je vest enkraten in unikatni dar človeškemu bitju. Vest je človeku svetišče, tempelj. Od tu prihaja v vsako naše dejanje sporočilo in vzgib dobrega in lepega.
Čeprav včasih boli, se zahvaljujte, da ste notranje občutljivi in čuteči. Človek z vestjo vedno lahko da več. Njegov notranji svet je čistejši.
Ljudje se ves čas gibljemo v odnosih. Življenje je en sam odnos s sočlovekom, z vsemi živimi bitji in z naravo. Smo bili v teh odnosih dovolj spoštljivi in ljubeznivi? Ko se zvečeri je čas, da se zahvalimo za dan in za vse, kar smo prejeli Dovolimo si, da nam spregovori vest! Prisluhnimo ji! Ne bojmo se je! Čeprav nam bo kdaj spregovorila tudi stvari, ki nam ne bodo všeč.
Benedikt Beno Lavrih
Foto: Portal24
