Veselje: Bodimo hvaležni za to, kar nam je dano
Dar je biti miren, vesel, sproščen, ne ‘se sekirat’ in uživati življenje brez skrbi. Ko bi lahko bil sproščen in vesel in ko bi človek znal živeti sredi strahov, obremenjenosti, težav in vseh mogočih valov, ki prihajajo v življenje?
“Bodi flegma,” pravi prijatelj. “Nima smisla, da se obremenjuješ, saj itak ne moreš nič storiti.” Kako smo si ljudje različni, ko se srečujemo z vsakdanjimi preizkušnjami. Ko bi človek lahko preskočil neke težave in šel naprej. Vedno ne zmoremo.
Vsakdanje skrbi nas premikajo in z njimi živimo. Dajo nam spodbudo, da živimo in delamo in se trudimo, da naredimo čim več iz svojega življenja. Kaj bi pa bilo, če ne bi imeli skrbi. Tudi to je motiv za življenje.
V življenju se vsak dan srečujem z različnimi nalogami. Veliko stvari zmoremo in so v naši moči, lotimo se jih in jih naredimo. Vedno ne gre po maslu. Nismo pripravljeni na vse. Zelo dobro je, da sebi ne nalagamo določenih težav in preizkušnje, za katere nimamo moči in nismo odgovorni. Modrost življenja je, da vemo, da mnogih stvari ne moremo narediti in niti spremeniti.
Skrivnost življenja je velika in močna
Skrivnost življenja je velika in močna. Ne vemo ne ure ne dneva, kaj se bo zgodilo in kako se bo zgodilo. Ta trenutek imamo in ga živimo. Kar naenkrat so zdravniki v meni odkrili tumor in raka. Nisem bil pripravljen. Začel sem sprejemati in se pripravljati na novo pot življenja. Te velike spremembe so šok, a vse je treba sprejeti. Ko opazujem svojo pot sprejemanja, doživljam, da sem se kar predolgo ukvarjal z vprašanjem, zakaj in kako. Zakaj ravno jaz, kaj sem naredil narobe, kaj se dogaja? Tisoč “zakaj” je potrebnih, še bolj je potrebno, da ne izgubljamo energije in moči, ampak se odločimo za pot sprejemanja bolezni ali katerekoli preizkušnje.
Zavedanje, da v življenju marsičesa ne moremo spremeniti, je nujno, kajti s tem tudi sami sebe pripravimo na resnico, da se moramo prepustiti skrivnostnemu načrtu življenja. Ljudje želimo obvladovati vse, kar nam je dano v življenju in vsak dan. To ne gre. Tukaj se ustavi naš odnos do dogodkov, ki so posebni in drugačni. Ozaveščanje nemoči je težko in v mnogih primerih se ljudje zlomimo ob tem. Človek mora sprejeti, da je nemočen, ker takšni smo. Mislimo in okolje nas prepričuje, da zmoremo vse. Ob določenih dogodkih v življenju in preizkušnjah pa obtičimo pred zidom. Ne gre več naprej, ne zmoremo. Želimo nekaj spremeniti in se na vse načine trudimo, a usoda življenja ima svojo pot. Ali se polomimo, ali obstanemo?
Vsakemu človeku je pot življenja določena in zapisana v skrivnostni načrt
Pravijo, da je vsakemu človeku pot življenja določena in zapisana v skrivnostni načrt. Tisti, ki verujemo, pravimo, da je to namenil Bog in da ima Bog vse v rokah. To je sicer lepo pojmovanje, je pa za tak pogled treba verovati, da je Bog, ki daje in vzame življenje. Vse je v Njegovih rokah. Ne gre nam v račun, ko se dogajajo zelo težke preizkušnje in stiske. Mojim prijateljem se je ubil sin. Peljal se je na motorju in pred njega je skočila srna. Fant je izgubil življenje. Kako naj to razumemo? Nemogoče, veliko vprašanj, močnih čustev žalosti kot jeze. Uboga starša in domači. Saj jim stojimo ob strani in vse dobre želje in misli, molitve pomagajo. Borba s tem, da nikoli ne bomo doumeli in razumeli življenjskih dogodkov, je dejstvo. Ali imamo dovolj moči, da kljub tako močnim bolečim izkušnjam oblikujemo življenje v prihodnosti?
Življenja ne bomo razumeli in doumeli. Je skrivnostno in dopustiti moramo, da so stvari, ki jih ne moremo doumeti in jih moramo sprejeti. In če želimo najti mir v nemogočih trenutkih življenja, je dobro imeti pred očmi nevidno moč in vodstvo našega življenja, ki je v Bogu. V težkih trenutkih ne moremo pred Boga in smo jezni nanj. Poučeni smo bili in želimo, da nam Bog pomaga. Razočaranja nad Bogom so pogosta. Kljub vsej žalosti in jezi pojdimo pred Boga. Če ne takoj, bomo prejeli moč kasneje.
Molitev
Molitev, ki jo molijo udeleženci v anonimnih skupinah je izredno življenjsko močna molitev, ki nas postavlja v vsakdanjo resničnost, strahove in upe.
Bog, nakloni mi sproščenost, da sprejmem česar ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar lahko, in modrost, da spoznam razliko.
V tej molitvi je vse, kar vsak dan potrebujemo, da je v nas luč in upanje. Sproščeno in umirjeno sprejemati preteklost je velik dar. Neštetokrat smo obremenjeni z dogodki in še posebej našimi napakami. Sami sebi moramo marsikaj odpustiti. Preteklost naj nas prebuja za prihodnost. Sproščeno sprejeti zgodbo preteklosti je velika milost, je božji dar. Prosimo Boga za to. Bog nas ne bo kaznoval, Bog nam pomaga sprejemati preteklost. Boga se nam ni potrebno ustrašiti glede naše preteklosti, ker je usmiljen in dober. Sami sebi odpustimo, saj je to edina pot prihodnosti.
Pogum za to, da lahko kaj spremenimo je tudi sad preteklosti
Pogum za to, da lahko kaj spremenimo je tudi sad preteklosti. Postavili smo vse dogodke v mozaik življenja, učimo se iz njih in rastemo. Pogum pomeni naš premik naprej. Najhujše je, če se ustavimo in ne gremo naprej v naši zgodbi življenja. Objokovanje nad našo preteklostjo in smiljenje samemu sebi nas ne sme ustaviti. Pot življenja in poguma je vedno usmerjena v jutrišnji dan.
Kaj lahko spremenim? To je upajoče vprašanje in tudi izziv. Polet in upanje življenja nam daje smer prihodnosti. Kar lahko spremenimo je to, kar zmoremo. Ko imamo pred očmi načrte, ki jih zmoremo, je spodbuda, da naredimo, kar lahko. Če imamo načrte, ki so preveliki in jih ne bomo zmogli, smo lahko žalostni in potrti.
Pot, da se človek veseli življenja in se ne sekira za vsako stvar je najprej veselje nad življenjem. Veselimo se in bodimo hvaležni za to, kar nam je dano. Veliko dobrega in lepega je v nas. Narava, Bog nam dajeta mnoge darove. Vsak dan smo jih deležni. V vsakem trenutku našega življenja je več dobrega in lepega, kot pa slabosti in hudobije. Dovolimo sebi, da smo dobri ljudje in otroci luči. Ne dopustimo, da se naseli v nas negativna energija, ki je posledica človeških slabosti. Vsak dan se odločajmo, da bomo dobri ljudje. Naj od nas prihaja samo dobri, sveti, božji duh. V sebi ga imamo in ga delimo.
Benedikt Lavrih
Foto: Portal24;