Varate ali radi jeste doma?

Jemo. Vsi jemo. Nekateri doma, nekateri zunaj. Nekateri si še malico nosijo s seboj. Nekateri pa imajo doma kuhinjo le za okras. Doma vemo, znamo, poznamo. Doma je domače in morda včasih malce dolgočasno. Na trenutke tudi prijetno. Včasih imamo občutek, kot da je doma vse neprestano isto in nam prav prija kdaj pojesti kaj »zunaj«. Če ne drugega, pa tako, zaradi praktičnosti. Lahko se držimo preverjenih in neprestano enakih jedi in okusov, lahko pa smo pravi gurman in doživljamo ekstaze ob raziskovanju najrazličnejših novosti in drugačnosti.

Morda komu malce nenavadna primerjava, ampak vseeno. Seks je intima. Prehranjevanje je intima. Hrano zaužijemo, sprehodi se preko našega telesa ter na nas pušča svojstven odtis. Nisem edina, ki je pomislila na to primerjavo za lažjo razlago in širjenje miselnih konceptov s strankami. Spomnim se moškega, ki je nekoč svojo nezvestobo opravičeval s primerjavo izbire hrane. Na vprašanja svojih kolegov, zakaj išče seksualne zadovoljitve naokrog, če pa ga doma čaka lepa, postavna in nasploh privlačna žena, je rekel, da zakaj bi neprestano jedel pico margerito, če pa mu sem ter tja paše tudi kos kakšnega drugega okusa.

Naj tukaj dodam, da seveda ni nič narobe s tem, da se nam porodi želja po drugem okusu. Seveda imamo pravico do tega, ker v resnici prav nihče nikomur za vedno, dokončno in brezpogojno ne pripada. Razen če se tako v določenem trenutku po svoji volji odloči in se v tej volji uspešno sproti in redno skozi čas krepi. Seveda si lahko tudi privoščimo druge kose pice. Drugod. Ampak pri tem je pomembno, da se s tem strinjata oba partnerja. Poenostavljeno povedano, ta pica moški bi bil res »frajer«, če bi jedel več vrst pice in tega ne prikrival pred svojo margerito. Če bi bila ob vsem njegovem teku zadovoljna in zadovoljena oba. Če pa so posredi še prikrivanja in laži, lahko imamo razlago o kosih pice bolj kot ne za primitivno.

Živimo v svetu izbire

Živimo v svetu izbire in ena izmed razlag je, da smo ljudje zaradi tega zmedeni bolj kot kdajkoli prej. Na menijih je namreč že nekaj strani dolg seznam najrazličnejših vrst pic. Včasih so bile tri in še od teh treh nam dve nista bili všeč. Zato ni bilo dileme, katero izbrati. Danes pa priložnosti in izbira … vabijo. Marsikoga. Moške in ženske. Druga razlaga je, da se morda končno osvobajamo spon, ki so nam jih tako dolgo nadevali sistemi. Nekaterim parom uspe že celo organizirati svoja partnerska življenja mimo prevladujočih smernic. So zreli, da določijo pravila igre, se jih držijo in si privoščijo ščemeče nagrade. Vidikov in kotov je veliko. Zagotovo lahko prav vsak par najde svojega.

Le razjasniti si moramo v prvi vrsti pričakovanja. Svoja merila, vrednote in prioritete. Jih primerjati in uskladiti s partnerjevimi. Razlika je namreč med ljubeznijo in strastjo. Med trajnostjo in hipnostjo. Med glavno potjo in stranpotmi. To so izhodišča, ki nam – če so dobro zastavljena – lahko omogočijo igro in varno raziskovanje kadarkoli in v kateremkoli partnerstvu. 

Če se vrnem k tej slavni pici. Za to pico se je ta moški nekoč odločil. Zagotavlja, da mu je najljubša in to mu verjamemo. Ker sicer, bi jo zamenjal. Tako pa si le skuša popestriti »jedilnik«. Velikokrat se po nepotrebnem vodijo dvojne igre. Ker mislimo, da nimamo druge izbire. Pa se moramo pravzaprav samo opomniti, da obstaja kup dodatkov in začimb in pripomočkov, s katerimi lahko poljubno spreminjamo okus in doživetje domače margerite. Potrebujemo le malo volje, domišljije, časa in energije, da si poljubno pogosto popestrimo obrok. Ob tem je naš vložek enak tistemu, ki bi ga namenili iskanju, izbiri in zaužitju kosa druge pice. Tako malo truda je potrebnega, da si ob svoji najljubši margeriti pričaramo občutek, da smo si privoščili zelenjavno iz sosednje restavracije, morda popečene kruhke iz romantičnega bara ali pa eno močno pekočo na poletnem dopustu. 

Oh, ta pica. Tolikokrat sem jo že omenila, da že ne vem več. Ali se mi je malo priskutila in je nekaj časa ne bo na mojem meniju ali mi je zadišala in jo okusim še danes. Kakorkoli. Iskreno povem, da kljub vsem ločitvam in žalostnim zgodbam vidim in slišim tudi mnogo lepih. In da je najlepše opazovati »aha trenutke«, ki jih stranke doživijo ob tebi. Toliko umov in pripadajočih miselnih konceptov se širi. Toliko »zaprmej« stališč se spreminja v dovoljenja. Biti ranljiv in zmotljiv. V prvi vrsti sebi. In tako tudi drugim. Brez krivde, gnusa, sramu, zgražanja in egocentrične užaljenosti. Da si dovolimo videti različne možnosti in si priznati, da obstajajo, da so med nami in da s tem ni nič narobe. Da le na ta račun preživi kakšna zveza ali družina. 

Tjaša Ravnikar

O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev.  Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologijahttps://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikarhttps://tjasaravnikar.si/

ByAdmin

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja