Tako rada bi pisala o lepih stvareh, pa ne morem

Vse leto sem se, bolj ali manj uspešno, trudila, da sem našla v naši vsakdanjosti tiste parobke, ob katerih sem se spotikala predvsem v iskreni želji, da bi slepi spregledali in gluhi spet slišali. Sem pri tem pogosto skrenila s poti, morda zadela v srčiko problema, morda ustrelila kapitalnega kozla, bo pokazal čas. Imela sem pa dober namen.

V teh dneh snega sicer ni, je pa zato polno veselja, sreče in zadovoljstva, haha. Vlada nam dan za dnem, včasih tudi po večkrat na dan, strelja takšne slone, da se resno bojim, da jim bo, kljub vedno višjim davkom, zmanjkalo denarja za municijo. Komentator APMMB2 je na Portalplus med drugim zapisal: “Pred leti je Janez Janša opozoril na leteče slone. V predprazničnem, premierjevem intervjuju jih je bil toliko, da so zasenčili nebo.” Ni se zmotil. Pozabil je le dodati, da se nam leteči sloni smejejo v brk, ker je vsak kronan osel bolj pameten od nas, državljanov.

Že pred leti sem pisala o Mariji, ki so jo starši, nosečo, napodili od doma. V sneg, decembrski mraz, v negotovost. Niti solze niso stopile kamnitega srca njene mame. Na Božič me bo spominjala tudi pripoved Jožice in Marjana, ki sta se morala umakniti s kmetije takoj zatem, ko sta jo prepisala sinu. Ni šlo drugače, kajti snaha je raje delila udarce in grde besede kot kos kruha. Ne dolgo nazaj sem na internetu prebirala pretresljive izpovedi neke najstnice. Piše, da bi rada umrla, ker starši z njo niso nikoli zadovoljni. V šoli je uspešna, hodi h klavirju, trenira balet, zmaguje na najrazličnejših tekmovanjih, toda še zmeraj premalo, da bi si zaslužila ljubezen. Koliko gorja lahko povzročimo v svoji stremuški slepoti!

ByAdmin

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja