Tako pristranske vlade, kot jo imamo zdaj, še nismo imeli
Kar sem na svetu, lahko z vso gotovostjo trdim, da živimo nekakšno dvojno življenje.
Razlog?
Zelo preprost, vsak od nas ga pozna.
Namreč: nekaj, kar je zapisano na papirju, v ustavi, zakonskih aktih, pravilnikih, itd. itd. v praksi pogosto ne velja. Ali pa velja le za ”navadne državljane”, za tiste, ki so privilegirani pa ne.
Ali Bog je ali ga ni?
Začelo se je že v otroštvu: v šoli smo se učili, da Boga ni, doma pa smo molili in hodili ob nedeljah in praznikih k maši. Učili smo se, da smo vsi enaki, v resnici pa so imeli t. i. ”partijci” svoje trgovine, kjer so lahko kupili vse, o čemer so drugi le sanjali. Med njimi je cvetela prostitucija, ki je bila uradno prepovedana.
Še danes sem hvaležna mami ene od vrstnic, ki je zmeraj, ko sem prišla na obisk, zelo rada razpredala o tem, kaj ”njim” pripada in kaj meni ne bo ”nikoli”.
Luštno.
Hitro je bilo spet vse po starem
Potem smo se osamosvojili, a občutek, da je tisto, kar je “skupno”, še zmeraj samo “naše”, ni izginil vse do današnjih dni. Izbranci lahko s skupnim denarjem počnejo, kar jim pade na pamet. Kdor je zadnje dneve spremljal tragikomedijo okoli nakupa podrtije na Litijski cesti, je lahko sam ugotovil, da je mentaliteta teh, ki nam vladajo, še zmeraj popolnoma enaka tisti, izpred 50 in več let.
Državljani bi morali poklicati na odgovornost vse, ki brez potrebe in s takšno lahkoto mečejo naš denar skozi okno! Ne nazadnje tudi ministrico za računalnike.
Po drugi strani ni denarja ne za invalide, še manj (50.000 drobiža) za slovensko šolo v Argentini.
Tudi državljani bi se morali pogledati v ogledalo in se vprašati, zakaj takšno trošenje dovoljujemo?
Zakaj ljudem, ki smo jih izvolili in bi morali delati v dobro nas in ne v dobro sebe, to že desetletja dovoljujemo?
Pred dnevi sem se nehala spraševati. V časopisu Delo je Špela Kuralt zapisala, da okoli štiristo tisoč ljudi v Sloveniji ne dosega niti temeljne bralne pismenosti. To, po njenem, pojasni marsikateri komentar na družbenih omrežjih. Po moje pa ta pošastna številka bolj priča o tem, zakaj nas strici v spregi z mediji ob vsakih volitvah s takšno lahkoto prepričajo, da volimo ”nove obraze”.
Kaj je prav in kaj narobe?
Nov medijski zakon v 34. členu določa, da bo lahko pristojni inšpektor ob sumu razširjanja sovražnega govora izdal začasni ukrep odstranitve oz. prepovedi razširjanja spornih vsebin. Po domače to pomeni, da bom morala s takšnimi zapisi, kot je današnji, če bo ta zakon sprejet- prenehati. Bil bi že čudež, da ne bi šlo pisanje komu v nos.
Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!
Slovenci smo ljubitelji umetniških inštalacij. Se spomnite na podgano v naročju Matere božje? Pa požiga strunjanskega križa, kljukastih križev na stavbi ministrstva za kulturo? Pa “umetniške” pesmi o podganji stranki, pa umetniških inštalacijah, ki so predstavljale vrtno gredo s solato, korenjem in cvetjem v ženskem mednožju?
Zadnjič je premier v Parlamentu dejal:”…Ampak, tako kot smo to videli v zgodovini Slovenije, ni vedno na oblasti cel narod. Tudi v Sloveniji se je zgodilo, da smo imeli vlado, ki je pač delovala proti narodu.”
Tom Zalaznik je ob tem twitu dodal: “Je govoril o Kidričevi, Marinkovi, Kraigherjevi, Smoletovi, Zemljaričevi… vladi? Ali kar o svoji?”
Tako pristranske vlade, tako “naše”, kot jo imamo zdaj, je še nismo imeli. Celo v socializmu ne. Če se bodo “očiščevalne akcije” nadaljevale s takšnim tempom, kot kaže danes, je samo vprašanje časa, kdaj se bo kakšen podjetnež lotil šivanja ”Davidovih zvezd”.
Dobro bodo šle v promet!
“Ito sranje, le drugo pakovanje“
Twiteraš, Bog mu daj zdravje, Inštitut 8.marec (Parody), @DrBoberGolob je objavil: “Ljudje! Žalostne smo. Počutimo se nemočne. Zaradi vsega, kar se dogaja okoli nas!
V Velenju delavce zebe, zdravniki nočejo delati 60 ur na teden, ministrici OnaVe imata težave z nepremičninami in računalniki; Janez Janša pa kljub vsemu temu še vedno noče odstopiti.”
Toliko o svobodi, o enakopravnosti, o enakih pravicah za vse. Vse, kar lahko rečemo je, da je v primerjavi z nekoč, danes ”isto sranje, le drugo pakovanje.”
Pa vesel kulturni praznik vam želim! To je vse, kar kot “delavka v kulturi” lahko rečem. Premalo sem “naša”, da bi me spustili v bližino odra, kaj šele nanj. Srečno!
Foto: Osebni arhiv; Portal24
